(ob ustanovitvi 2007)
Krščanski socialisti Slovenije izhajamo idejno iz krščanskega socialnega gibanja, ki ga je na Slovenskem začel dr. Janez Evangelist Krek. Njegov izjemni pomen se kaže tudi v tem, da je naredil sintezo med socialističnimi idejami, praktičnim socialnim delovanjem in etiko krščanstva.
- Z izrazom »krščanski« v svojem nazivu poudarjamo navezavo na slovensko krščansko-socialno izročilo ter sodobna spoznanja in prakso socialno usmerjenih kristjanov po svetu, združenih v gibanjih in strankah, katere krovno mednarodno organizacijo predstavlja
Mednarodna zveza vernih socialistov (The International League of Religious Socialists)
Idejno in strokovno sta pri nas krščansko socialno misel razvijala dr.Andrej Gosar in Edvard Kocbek. Med obema vojnama je deloval v tem duhu tudi krščansko-socialistični sindikat Jugoslovanska strokovna zveza. Do druge svetovne vojne se je uveljavil kot nosilec sodobne gospodarske, socialne in kulturne preobrazbe slovenskega naroda . V narodnoosvobodilni boj so se krščanski socialisti vključili z namenom izbojevati osvoboditev in polno politično suverenost slovenskega naroda, ter mu zagotoviti, socialni in kulturni razvoj na ravni razvitih evropskih držav. Po vojni se je krog krščanskega socialnega gibanja ohranjal in širil okrog slovenskih izobražencev, zbranih okrog revije »2000«. Med slovenskimi škofi ima posebno mesto teološka misel dr. Vekoslava Grmiča. Leta1991, so se krščanski socialisti tudi politično organizirali in delovali kot stranka. Ker se le-ta ni (do)registrirala po novem zakonu, so se po letu 1995 posamezniki iz jedra stranke, angažirali v družbenem socialnem gibanju. Sodelovali so z različnimi političnimi organizacijami in civilnimi združenji. Leta 2007 gibanje zopet preraste v organizirano politično akcijo z registracijo stranke: Krščanski socialisti Slovenije.
Naša idejno vrednostna izhodišča predstavlja etika Nove zaveze povezana z občim humanističnim izročilom, ter druge socialne in socialistične doktrine (z določeno kritično presojo tudi »pozitivne« socialno utopične ideje), teologija osvoboditve; gibanje fokolarov; ter druga praktična socialno humana snovanja. Distanciramo pa se od doktrin in praks totalitarnih sistemov, ki v imenu socializma, »vere« ali drugih ideologij uveljavljajo državne ureditve, ki temelje na nasilju in kratenju človekovih pravic. Zgodovina je že večkrat jasno pokazala, da nasilno uveljavljanje in udejanjanje ideoloških vzorcev – pa čeprav se je delalo z dobrimi nameni – nikoli ni rodilo zdravih sadov; nasprotno: zmeraj je rodilo odpor.
Vzor pa so nam tudi posamezne zgodovinske avtoritete oz. osebnosti, v prvi vrsti Jezus, njegove »prilike«, izročilo posredovano v štirih evangelijih. Iz preteklih časov bi lahko izpostavili mnoge posameznike; stališča in delovanje ideologov, teoretikov in aktivistov kot so: krščanski reformator Martin Luter, protagonosti angleškega Krščansko socialnega gibanja (Christian Socialist Movement – CSM: Frederick Maurice, John Ruskin,
William Morris, ...), ameriški pastor Martin Luther King, Jr., francoski »krščanski komunist« Roger Garaudy, latino-ameriška teologa Leonardo Boff , Gustav Gutiérrez in drugih.
Naše filozofsko izhodišče je personalizem, razumevanje človeka kot osebe.
Posebna kakovost osebe je solidarnost s tistimi, ki so manj sposobni in manj premožni. Razvoj osebnosti je zahteven družbeni proces, v katerem ima odločilno vlogo kultura. Iz tega razloga je treba kulturi, izobraževanju in vzgoji posvetiti posebno pozornost.
- II.
- PROGRAMSKA IZHODIŠČA
- Krščanski socialisti se globalno programsko umeščamo (tako pri nas, kot v tujini) v socialdemokratski / socialistični politični prostor.
Krščanski socialisti Slovenije ne želimo utemeljiti svojega političnega programa prvenstveno na ideološki ali nazorski osnovi, pač pa na konkretnem političnem programu, ki pa temelji na etičnih načelih. Tako odpiramo prostor za sodelovanje z vsemi, ki želijo sodelovati z nami.
Za uveljavitev alternativnih programov pa je potreben predvsem odprt, strpen dialog, brez etiketiranja in diskvalifikacij - tudi med kristjani. Kot vzor dialoške strpnosti in tolerance je delovanje nadškofa dr.Alojzija Šuštarja.
- Kljub izrednim dosežkom naravoslovnih znanosti, razmahu kmetijske in industrijske proizvodnje, velikanski proizvodnji energije, živi velik del človeštva odrinjen od teh dobrin, živi in umira v pomanjkanju hrane, brez ustrezne zdravstvene zaščite, brez možnosti šolanja, v vse manj zdravem naravnem okolju. Tudi slovenske družine niso izjeme. Na eni strani razkošno obložene mize sredi varovanih vrtov lažnega blišča, nastopaštva in korupcije samozvanih nesmrtnih političnih elit, za ograjo pa odrinjeni, izkoriščani in prevarani. Takšne ograje in zidove je potrebno s pomočjo razuma in srca odstraniti, še preden jih sesujejo detonacije iracionalnega terorizma.
Zato mora biti solidarnost nujna sestavina družbenih odnosov in s tem naloga države, ne pa samo zadeva dobrodelnosti in osebne zavesti posameznikov.
Zavzemamo se za tako družbo, v kateri bo lahko vsak človek predvsem subjekt razvoja, ne le njegov objekt, bo soustvarjalec in ne zgolj proizvodni faktor. Človek je cilj in temeljni dejavnik razvoja. Bogastvo je sicer pomembna razvojna prvina, toda ne daje nič novega, če ga človek ne oplemeniti z delom. Bogastvo ni in ne more biti cilj samo po sebi. Biti mora podrejeno človeku, prav tako tudi gospodarski razvoj. Ta mora spodbuditi vsestransko ustvarjalnost ljudi in preprečiti osebnostni razkroj posameznikov, kot tudi socialni razkroj družbenih skupin. Soustvarjati želimo tako družbo, v kateri bo vsakdo imel možnost razviti se v ustvarjalno osebnost in v kateri bo vsakomur zagotovljena vsaj osnovna socialna varnost; družbo, v kateri osnova za družbeno uveljavitev posameznika ne bo le njegovo gmotno bogastvo, pač pa tudi in predvsem njegovo delo. Zato smatramo pravico do dela in z njo povezano pravico do znanja, za podlago njegove eksistence. Krščanski socialisti se zavedamo, da tržni sistem - z močno in razvito konkurenco ter zunanjim nadzorom mednarodno usklajenih sporazumov in civilne družbe – v današnjem stanju razvoja človeške družbe deluje. Zato se ne zatekamo k populističnim političnim prijemom kritike »kar počez« in cenenim, nerealnim obljubam. Delimo lahko le kar ustvarimo. Delitev brez upoštevanja solidarnosti pa je bila in ostaja družbeni sod smodnika. Ne vzamemo pa si upanja, da bo človeštvo zmoglo kvantni preskok v družbo, kjer večina posameznikov ne bo trošila preko mej razumne porabe. ( Morda nas bo v to prisila narava sama.)
V cilju zagotavljanja večje uravnoteženosti interesov v družbi, se zavzemamo za : socialno pravičnost; enakost možnosti; solidarnost; osebno in socialno varnost; svobodo; mir; strpnost; za razvejano neodvisno civilno družbo; javno dobro, skupno in globalno dobro; družbeni dialog in sporazumevanje; neodvisno, strokovno in pošteno sodstvo, za družino; pravico do poštenega plačila za delo; ustvarjalno in sodelovalno tekmovalnost; večjo pristojnost lokalnih skupnosti; javno šolstvo in javno zdravstvo dostopno vsem; trajnostni razvoj in sožitje z naravo.
- Ob teh več ali manj splošno uveljavljenih civilizacijskih vrednotah (ki pa pokažejo svoj pravi pomen šele ob konkretnih programskih izpeljavah), se značilnosti našega programa odražajo ravno v značilnem pogledu na posamezna družbena področja:
Socialna politika in vključevanje v družbeno življenje
Temeljna vloga socialnega skrbstva je zagotavljanje osnovne socialne in zdravstvene varnosti ter minimalne gmotne osnove za dostojno življenje, za vse, ki se ne morejo preživljati sami. Višina minimalnega državljanskega dohodka, ki predstavlja za posameznika edini vir preživljanja, pa naj si gre za socialno podporo, nadomestilo ali drugače definirano obliko pomoči, se mora sprotno usklajevati s 'košarico življenjskih stroškov. Nihče ne sme biti lačen in vsak mora imeti streho nad glavo, pa čeprav je skromna – za to mora skrbeti država.
Minimalni državljanski dohodek torej ne sme biti statističen in statičen administrativni odmerek (npr. določen odstotek zajamčene plače), ampak je treba postopati v obratni smeri: izhodišče mora biti minimalni državljanski dohodek, in v razmerju nanj se oblikujejo drugi (enaki ali višji) prejemki: nadomestila za čas brezposelnosti, minimalna plača, minimalna pokojnina, plača za prvi tarifni razred ali druge višje dohodkovne kategorije. S postavitvijo relevantnega temeljnega izhodišča, lahko šele ustvarimo konsistenten model socialnega varstva.
V kontekstu teh izhodišč je smotrna razprava o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka – UTD.
Zagovarjamo in zavzemali se bomo za uveljavitev vključevalne, aktivne socialne politike. Vloga socialne politike ni le v zagotavljanju dostojne socialne varnosti, ampak tudi vključevanju posameznikov v družbeno življenje. Delitev posameznikov na delovno aktivne in vzdrževane moramo preseči. Tudi delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo in osebe s posebnimi potrebami je potrebno v čim večji meri integrirati v delo, družbeno okolje, kreativno in kulturno življenje. Nadomestila za nezaposlene ne smejo biti nestimulativna, ne smejo pasivizirati brezposelne. Premajhna je razlika med nadomestili in pomočmi na eni strani in plačnimi tarifnimi razredi po kolektivni pogodbi.
Na področju zaposlovanja je, ob vseh sprejetih programih aktivne politike zaposlovanja, potrebno zagotoviti, da bodo ti programi dejansko zaživeli, saj je za njihovo izvajanje namenja bistveno premajhen delež BDP. Te programe je potrebno sprotno strokovno evalvirati. Ob statističnem manjšanju števila nezaposlenih se permanentno srečujemo z visoko strukturno nezaposlenostjo, kar izhaja iz neustrezne aktivne politike zaposlovanja, neprilagojenih izobraževalnih sistemov in nestimulativne plačne politike.
Fleksibilno zaposlovanje ( ki vključuje tudi hitro odpuščanje in vključevanje novih delavcev) sprejemamo v kolikor ima družba vzpostavljen sistem prestreznih, varovalnih mehanizmov. Za poslovne subjekte je hiter pretok delovne sile, enostavnejše vključevanje in odpuščanje pozitivni proizvodni faktor. Fleksibilen pretok delovne sile pa je upravičen ob dveh delujočih sistemih. Bodisi, da se zaposlitvena problematika rešuje:
znotraj organizacije (tudi s pomočjo programov in finančne pomoči skupnosti; na osnovi prerazporejanja, prekvalifikacije delovne sile);
bodisi z enostavnim, hitrim odpuščanjem, vendar ob sočasnem prevzemu finančnega bremena delodajalcev za delo zunanjih institucij (sofinanciranjem ustanov, ki prevzamejo skrb za odpuščene delavce: financiranje programov aktivne politike zaposlovanja, programov socialno varstvenih institucij, itd ...) Hitro odpuščanje je tako lahko le »drago«.
Delodajalec oceni kaj je bolj racionalno: poiskati rešitev znotraj podjetja ali plačati drugim za reševanje delavčevih težav. Le ob vzpostavitvi prestreznih mehanizmov moremo govoriti o sistemu fleksibilne varnosti.
Tržna ekonomija - lojalna konkurenca in vloga države
Državno centralistično, birokratsko vodeni gospodarski modeli so se izkazali za ekonomsko manj učinkovite.
Sprejemamo sodoben model tržne ekonomije ob upoštevanju socialnih in ekoloških kriterijev. Vzpodbuda za podjetnost posameznika je vsekakor dobiček, ni pa dobro, da družba bazira le na tem »motivacijskem faktorju«. Razvijati moramo ustvarjalno in sodelovalno tekmovalnost. Umik države iz gospodarstva razumemo predvsem tako, da resorje, ki so bili tradicionalno pod njenim okriljem - namesto z neposrednim upravljanjem - regulira s podeljevanjem začasnih koncesij najboljšemu ponudniku. Državi pa mora vedno ostati skrb za splošno družbeno ravnovesje, vzpostavljanje strukturnih pogojev za zdravo konkurenco, primerjalno prednost in napredek, upoštevaje socialne in ekološke kriterije.
Svobodna tržna ekonomija, ki temelji na tekmovalnem, podjetniškem duhu se morala odvijati le in samo v pogojih lojalne konkurence in konsistentnem pravnem redu.
Lojalna konkurenca je instrument za večjo učinkovitost, sočasno pa princip za dosego večje družbene pravičnosti. To pa pomeni, da se država odpove korporativističnih modelov, svojo vlogo pa ohranja pri preprečevanju monopolov, kartelov, lobijev in protekcionizmov vseh vrst. Država vzpostavlja strukturne pogoje, ustrezno podjetniško okolje, ki omogoča lojalno tekmovalnost (Pri skritem protekcionizmu je treba pretehtati nevidne in vidne stroške. Zadolževanje države npr. samo pri naših bankah bi bilo kontraproduktivno in škodljivo, če bi bili pogoji izposoje slabši kot pri „tujih“ bankah, itd. …)
Država mora paziti in reagirati, ko se v ekonomskem sistemu pokažejo različne anomalije in porušena razmerja. Država ima pravico in dolžnost, da intervenira, če se cene oblikujejo v nekonkurenčnih razmerah, okoljih visoke koncentracije ekonomske moči. Eden od možnih ukrepov je obdavčenje ekstra dobičkov in usmerjanje teh sredstev v strukturne spremembe na trgu.
Država je dolžna vzpostaviti narodne rezerve kapitala in investicij, z povprečnim donosom in katerih vrednost bo rasla hitreje od rasti povprečne plače. Zadolževanje države je nedopustno. V prvi fazi je treba doseči suficit v državnem proračunu in čimprej odplačati zunanje dolgove, tudi s prodajo državnega premoženja državljanom. V drugi fazi pa je treba znižati davčne obremenitve tistim delodajalcem, ki dolgoročno zaposlujejo in investirajo v razvoj.
Klasično delitev na lastnike (delodajalce) in na drugi strani mezdne delavce (delojemalce) je potrebno preseči z oblikami delavskega solastništva, soodločanja in soupravljanja. Zagovarjali bomo pravico do solastništva in razporejanje določenega dela dobička za delavce. Delitev dobička med delavce v obliki solastništva v podjetju je gotovo ena boljših spodbud za delavce.
Podpiramo nastanek in razvoj alternativnih oblik lastništva in organizacij kot so npr. delavske kooperative, kajti najti je treba odgovor na hitro propadanje delovnih mest zaradi globalizacije in multinacionalk.
Globalizacija
Globalizacija je nezadržen proces, ki sam po sebi ni negativen ali pozitiven, ampak je družbena stvarnost, ki jo omogoča sodobna tehnologija. Globalizacija mora imeti za cilj povezovanje in sinergijo pozitivnih učinkov in ne sme služiti kot sredstvo za nove oblike eksploatacije, kopičenja bogastva in družbenega vpliva posameznih elit in posameznikov.
Podpiramo dostopnost informacijske komunikacijske tehnologije, funkcionalnega, informacijskega opismenjevanja za vse družbene sloje. Ta je nesporno eden od pozitivnih vidikov globalizacije.
Reforma političnega sistema
V Sloveniji seje uveljavil strankokratski politični sistem. Navkljub ustavni normi, da so poslanci predstavniki ljudstva, so ti v prvi vrsti predstavniki političnih strank. Brez strankarske pripadnosti in njene podpore nimajo kandidati nobene možnosti izvolitve. Do sedaj še noben kandidat ni bil izvoljen v Državni zbor kot neodvisni kandidat oz. kandidat civilne liste.
Strankokratski sistem pa ni le rezultat neustreznih praks, ampak je v veliki meri uzakonjen. Uveljavlja se preko neustrezne normativne ureditve zakona o volitvah in zakona o volilni kampanji in iz njih izpeljanih podzakonskih aktov. Ponavlja se „zgodovina“, saj je partija ob ustavnih normah in deklariranih izhodiščih zakona skozi podzakonske akte „uzakonila“ svojo hegemonijo.
Eden od ključnih instrumente hegemonije etabliranih elit pa je zakon o volilni kampanji. Glavnina volilne kampanje se praktično odvija pred obdobjem, ko se uradna kampanja prične. Uradna, brezplačna kampanja poteka relativno kratek čas, prestavitev je omejena na minute.
Volilna kampanja (promoviranje kandidata) je, gledano v celoti, odvisna v glavnem od kapitala, finančnih sredstev strank in gospodarskih lobijev. Iz financiranja volilne kampanje bi morali povsem izključiti podjetja, v katerih ima svoj delež država, saj se ravno preko teh pretokov ustvarjajo korupcijske mreže. Razveljaviti bi morali tista določila internih aktov javnih medijev, ki omogočajo razlikovanje pri predstavitvi parlamentarnih in zunaj parlamentarnih strank, znanih in manj znanih kandidatov,.... saj se s tem onemogočajo enake startne osnove v volilni tekmi.
Volilna kampanja naj bi se začela z dostavo knjižice vsem gospodinjstvom, v kateri bi bila programska izhodišča vseh prijavljenih strank. Sledila bi še enakopravna soočanja vseh. ne glede na velikost stranke in pomembnost kandidata. Ravno zaradi tega, ker je volilna kampanja ključna za odločitev volivca, bi morala biti postopkovno, organizacijsko in finančno podržavljena. Le tako bi lahko zagotovili enakopravne startne pogoje kandidatom, bistveno zmanjšali stroške in prispevali k manjši onesnaženosti okolja, ki jo predstavljajo stihijsko lepljeni plakati in nepotrebne gore raztrošenega propagandnega materiala.
Na lokalnih volitvah bi nastopali le posamezniki, projektne skupine in ne liste političnih strank. Namesto sodelovanja prenašajo stranke na lokalni nivo medstrankarska nasprotja, kar ovira povezovanje krajanov in hromi izvedbo lokalnih projektov.
Množična občila in novinarstvo nikakor ne bi smeli imeti prevladujočega lastnika. Zakon o RTV je potrebno spremeniti, saj zakon z odstranitvijo varovalk (prenosom imenovanja odgovornih na trenutno parlamentarno večino) ta zakon še v večji meri kot prejšnji, omogoča neposreden vstop vladajoče politike v uredniško politiko
Ob postopnem zmanjševanju vloge posredniške demokracije, mandatnem sistemu, bi morali v večji meri uveljaviti direktno demokracijo, to so: referendumi, verodostojne ankete, sodobne internetne oblike izjavljanja, oblike soodločanja in soupravljanja in razširiti delegatske svete na različna področja družbenega življenja.
Interesno strukturiranemu Državnemu svetu, bi morali dati večjo formalno veljavo odločanja.
V večji meri bi bilo potrebno omogočiti tudi neparlamentarnim strankam, nevladnim organizacijam, strokovnim institucijam, zainteresirani javnosti in posameznikom, da se vključujejo v politično življenje in s strokovnimi argumenti prispevajo k reševanju vprašanj.
Motiv za politično angažiranje posameznika ne bi smela biti plača. Poslansko delo' je v prvi vrsti častn'o, saj temelji na zaupanju in naj bi stremelo za javnim dobrim. Plača poslanca naj bi bila v višini povprečne plače v gospodarstvu. Jim pa je potrebno zagotoviti maksimalno dobre delovne pogoje in močno strokovno podporo. Le tako so lahko poslanski klubi ali neodvisni poslanci strokovno spopadejo z različnimi interesnimi lobiji, obkroženimi z podkovanimi zagovorniki oz. „odvetniki”.
Ohranjanje in »podružbljanje« javnih služb
Zavzemamo se za kvalitetno javno šolstvo in zdravstvo. Privatni sektor naj bi se na tem področju razvijal le ob koncesijskem pooblastilu, družbenem oz državnem nadzoru ter pogoju, da se ne krni ali finančno slabi javna mreža.
Javne gospodarske službe so lahko tudi ekonomska alternativa na tistih področjih, kjer je tržna ekonomija premalo konkurenčna ali se zaradi specifičnih razmer izkaže kot neučinkovita, kakovostno oz. cenovno neustrezna.
Zavzemamo se za participativnost v upravljanju javnih služb (zdravstvo, šolstvo, zavodi, javna podjetja); dati je treba možnost zainteresiranim skupinam – kot so delegati občanov, sveti uporabnikov in izvajalcev - pri upravljanju, usmerjanju in nadzoru.
Lokalna samouprava
Občine se avtonomno povezujejo z drugimi občinami na osnovi konkretnih interesov in skupnih projektov. Pri tem mora biti sistem povezovanja odprt in prožen.
Medobčinske projekte lahko podpira tudi država neposredno (podobno kot Bruselj podpira projekte v posameznih državah članicah EU).
Zato nasprotujemo administrativnemu določanju pokrajin in določanju njihovih pristojnosti.
Spoštovati moramo principe lokalne samouprave in svobodnih interesnih povezovanj ter jih ločiti od mreže državne uprave.
Policentrični koncept razvoja, skrb za krajino in podeželje
Že Krekov krščanski socializem s konca 19. stoletja je izhajal iz prepričanja, da je treba ljudi (takrat v glavnem kmete) obdržati doma in jim pomagati tam. V času med obema vojnama je vsaj zaznati policentrični koncept razvoja tudi v industriji, ko so nastajali obrati in tovarne po manjših mestih. Oblasti po drugi svetovni vojni so sicer izvajale forsirano industrializacijo, čemur so sledile množične selitve v industrijska mesta, a že od konca štiridesetih let tudi ustanavljale manjša podjetja. Tako naj bi (pol)kmete naučili tudi dela v tovarnah, a jih hkrati obdržali doma. To je bil temelj relativno ugodnega slovenskega standarda.
Stane Kavčič pa je gospodarski razvoj sploh koncipiral na policentrizmu. Bil je za delnice in privatno iniciativo in trg, in za to, da slaba podjetja propadejo, delavci pa najdejo nove zaposlitve v novih proizvodnjah, ki bi morale nastati na mestu propadlih. Socialistični koncept, ne glede na to, ali gre za krščanskega, socialno-liberalnega ali komunističnega, je izhajal iz tega, da je treba ljudem delo omogočiti čim bliže domu. Ne gre zgolj za plačo, ampak za cel sistem, ki smo mu včasih rekli "družbena nadgradnja" in je bil odvisen od proizvodnje. Vrtci, šole, kultura, šport… To je bilo ne nazadnje tudi socialno tkivo, ki je držalo ljudi skupaj, ustvarjalo identiteto, skupnost, družbo. Sedaj pa je potrgano kot stara pajkova mreža, ljudje pa so kot posamezniki ranljivi in prepuščeni sami sebi in neoliberalistični logiki.
Dosedanja politika je ob vsej množici lokalnih in regionalnih pobud premalo učinkovita, saj je preveč zanemarila vlogo države kot krovnega koordinatorja.
Brez večje intervencije države tudi ne bomo mogli govoriti o skrbi za krajino in podeželje saj bi moralo biti bistveno več spodbud za odmaknjena področja, ohranjanje narave, poseljenosti in življenje.
Prizadevali si bomo za dodatno ustanavljanje krajinskih parkov.
Ustaviti in revidirati je potrebno privatizacijo naravnih lepot javnega pomena.
Zunanja politika
Krščanski socialisti smo občutljivi na družbena dogajanja v svetu. V mednarodnih odnosih se še kako zrcali (ne)etična drža mednarodnih subjektov. »Kaj se dogaja onkraj, ni le stvar drugih!«
V zunanji politiki je seveda potrebno stremeti za ugoden položaj lastne države, njeno varnost in gospodarske interese. Ta skrb pa pogosto ni uravnotežena. Ob posameznih bilateralnih dogovorih se premalo pazi na zaščito pred tujimi kapitalskimi prevzemi dobro stoječih slovenskih firm. Soudeležba tujega kapitala je dobrodošla, ne sme biti pa tolikšna, da zgubimo pristojnosti pri odločanju o statusu firme, zaposlovanju, razpolaganju s presežno vrednostjo in pretokom dobička. Občutljivost za mednarodna dogajanja pomeni tudi skrb za položaj revnih.
O mednarodnih interakcijah (vključitvi ali izstopu) morajo odločati ljudje na referendumu. Vzpodbujamo ponovne preverbe izražanja ljudske volje, saj šele praksa pokaže vse razsežnosti preteklih odločitev. Zato bomo aktivno delovali za ponovno presojo upravičenosti članstva v NATO paktu, kateremu že sedaj nasprotujemo. Slovenija ne sme molčati ob kršenju mednarodnega prava pa naj njegovo nespoštovanje izhaja iz vplivnih ali prijateljskih držav. Navkljub temu, da spoštujemo pravico do samoodločbe narodov in podpiramo njihova prizadevanja za lastno državo, te pravice ne smemo uresničevati z nasilnim spreminjanjem meja. Spoštovanje ozemeljska celovitost in nedotakljivost meja je bil garant miru po drugi svetovni vojni in je to tudi danes. Ločiti je potrebno pravice tistih narodov, ki še nimajo svoje nacionalne države, od tistih manjšin, ki hočejo na ozemlju druge države oklicati svojo državno suverenost, čeprav imajo v sosedstvu svojo nacionalno državo. „Izjeme” bi sprožile plaz separatističnih gibanj in povzročile hudo mednarodno nestabilnost, navkljub trenutni umiritvi razmer na določenem regionalnem področju. Glede Kosova zavzemamo stališče, da je potrebno glede njegovega statusa izhajati iz statusa, ki ga je imelo Kosovo v SFRJ. Tam je bila pokrajina Kosovo hkrati konstitutivni del Srbije in tudi SFRJ. V novih razmerah bi Kosovo ostalo konstitutivni del Srbije in ob vstopu Srbije v EU tudi konstitutivni del EU. Če sledimo Helsinški listini o nespremenljivosti meja, je meja s Hrvaško jasna; to je stanje na dan 25. 06 .1991, torej: upoštevanje parcel znotraj obstoječih katastrskih občin in slovenski policijski nadzor v celotnem Piranskem zalivu, ter suveren odprt izhod v mednarodne vode. V nasprotnem primeru pa se lahko s Hrvaško pogovarjamo o mejah, ki so se črtale med Slovenijo in Hrvaško v preteklosti. Za neurejene razmere v Bosni in Hercegovini je kriva politična delitev države na nacionalni osnovi. Tako osrednja delitev države na dva dela, kot tudi dodatna kantonizacija, v praksi pomenijo osnovo za etnično čiščenje. Evropska izhodišča delujejo v obratni smeri. Zato se zavzemamo, da se vrnejo ljudje na svoje domove, v državi pa se- s pomočjo mednarodne skupnosti – vzpostavi resničen sodoben demokratičen sistem, ki zagotavlja slehernemu posamezniku – ne glede na narodno, versko, politično in kulturno opredelitev – svoboden razvoj. Pot za uresničitev narodovih interesov vidimo predvsem v polni uveljavitvi manjšinskih
pravic in ukinjanju komunikacijskih in administrativnih pregrad med matično domovino in zamejci.
Slovenija premalo organizirano spremlja položaj naših manjšin na tujem in jim tudi praktično premalo pomaga, tako na diplomatskem, logističnem in finančnem področju
Odnos do NOB, fašizma, nacizma in komunizma
Narodnoosvobodilni boj je bil sestavni del velike drame - spopada, ki je v tistem času zajel ves svet. Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna z velikim trpljenjem, ki ga vojne vselej povzročijo, ampak globalni spopad, ki je odločal o moralni usodi celotnega sveta.
Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je pomenil pregon vseh štirih okupatorjev (Nemcev, Italijanov, Madžarskih fašistov in Pavelićevih ustašev) in vrnitev vsaj dela zasedene Primorske matici Sloveniji. Z vsem spoštovanjem in slovesnostjo praznujmo obletnice zgodovinskih dogodkov iz tega obdobja. Opuščanje le-teh pomeni tudi vodo na mlin tistim političnim silam v sosedstvu, ki imajo zgodovinsko dokazano neprestane apetite po slovenski zemlji in po nadvladi nad malo-številčnim slovenskim narodom.
Čeprav so se nacizem, fašizem in komunizem nesporno izkazali kot totalitarni sistemi, pa jih v etičnem smislu ne gre enačiti. Komunizem kot delavsko internacionalno gibanje že po logičnem umevanju definicije ni izključeval posameznih narodov, medtem ko so cilji nacizma in fašizma, tako teoretično kot v izvedbi, sloneli na neprikritem rasnem podcenjevanju in iztrebljanju. Tudi komunistični praksi segregacija ni tuja, vendar pa nam mora biti jasno, da smo pod komunizmom preživeli, se tudi državotvorno razvijali in uspeli, ob morebitni zmagi nacifašizma pa bi kot narod zanesljivo izginili.
Ponosni smo na TIGROVCE, ki so se prvi v Evropi uprli fašizmu, ob izbruhu vojne pa skušali takoj organizirati oborožen odpor.
Obžalujemo, da Ljubljanska škofija ni odgovarjala na pisma Edvarda Kocbeka, saj bi dialog morda lahko pripeljal vsaj do nekega tihega sporazuma in minimalne tolerance ter sobivanja različno mislečih, kar bi prihranilo marsikatero izgubo in bolečino.
Čeprav Krščanski socialisti zagovarjamo nenasilno reševanje družbenih konfliktov, se uporabi sile v času NOB praktično ni dalo izogniti. Na osebni ravni so se mnogi srečevali z moralnimi dilemami. Ljudje so bili v precepu: ali se v boju proti fašističnemu in nacionalsocialističnemu okupatorju spajdašiti s komunisti in tvegati po zmagi novo, boljševistično komando in enoumje ali pa priznati okupatorju premoč in čakati na ugoden razplet vojne (zmago angloameriških sil), pri tem pa se hočeš nočeš konfrontirati s partizani. Kako težka odločitev je bila to, zgovorno pove dejstvo, da so se na različnih straneh borili celo verni bratje, vsi pa se odločili vsak po svoji vesti. To so dileme, o katerih je razmišljal in pisal tudi vodilni krščanski socialist tega obdobja Edvard Kocbek.
Ne glede na razumevanje osebnih stisk posameznika, krščanski socialisti ocenjujemo, da je bila vključitev velike večine slovenskega naroda v OF, vključno z večino takratnih kristjanov, zgodovinsko gledano pravilna odločitev. Čeprav so mnogi, ki so izbrali na drugo stran to počeli iz taktičnih ozirov, menimo, da je bila ta »taktika« v osnovi nepremišljena in s strani propagatorjev neodgovorna.
Odnos do preteklosti mora temeljiti na dokazanih zgodovinskih dejstvih, ki jih mora obdelati visoka profesionalna stroka. Predpogoj za celovito oceno dogodkov pa odprtje in dostopnost vseh arhivov. Ne smemo zatiskati oči pred že dokazanimi dejstvi, da je povojna oblast odgovorna za poboje deset tisočev jetnikov pa tudi civilistov, ki so bežali proti Koroški.
Ne smemo pa tudi prezreti povojne obnove domovine, prizadevanj za socialni, izobrazbeni in kulturni dvig, urejenega zdravstva in šolstva, uveljavitve žensk na vseh področjih družbenega dogajanja, razvijanja čuta solidarnosti do posameznikov in zatiranih narodov in podpore tem narodom na poti k samostojnosti in neodvisnosti, kar je vse v kontekstu krščanskih vrednot. Z bolečino v srcu pa moramo tudi podčrtati ukinjanje političnega pluralizma, nasilje do drugače mislečih in politiko segregacije do vernih državljanov.
Slovenija mora urediti položaj žrtvam vojnega nasilja, zagotoviti sredstva za odškodnine, pri tem pa izvzeti prostovoljne sodelavce okupatorja.
Slovenija bi morala zagotoviti sredstva za povračila materialne vojne škode tudi od bivših okupatorskih držav. Slovenija pa naj že pred izterjavo izplača odškodnine. Ta sredstva bi - ne da bi neposredno obremenjevala davkoplačevalcev - zagotavljala iz izkupičkov pri prodaji državnih deležev v gospodarstvu.
Takoj pa bi morali formalizirati pobudo o spravnem sporazumu med Slovenijo in Nemčijo zaradi povračil vojne škode, ki niso bila v celoti izpeljana.
»Resnica je ena sama; svet človeških želja, upanj, hrepenenja pa je sestavljen iz podob. Te podobe so ustvarjene iz črt in barv: svetovnega nazora, vzgoje, okolja, izobrazbe, razuma, čustev, poštenja, … In s temi podobami, enimi bližje resnici, drugimi dlje od nje, bomo morali sobivati, z njimi živeti!«
Cerkev – država – laična družba
Zavzemamo se za laično družbo in jasnejšo ločitev cerkve od države, kar po ustavi že tudi imamo (Zakon o verski svobodi... te ločnice zamegljuje). Laičnost družbene ureditve smatramo za civilizacijsko dobrino. Le ta omogoča resnično duhovno sproščenost.
Verske skupnosti in država lahko najdejo področja skupnega delovanja in tvorno sodelujejo na mnogih področjih, vendar po načelu enakopravnosti in pluralnosti. Država poleg idejnega in političnega pluralizma, omogoča tudi verski pluralizem.
Država omogoča prebivalcem opravljanje verskih aktivnosti in zagotavlja posameznim odmaknjenim skupinam versko oskrbo, ni pa dolžna financirati konfesionalnih vsebin in neposredne verske dejavnosti.
Podpiramo ureditev, ki državljanom omogoča, da avtonomno podprejo preko dohodninskega deleža tisto versko skupnost ali drugo civilno združenje, ki jo sami žele. To omogoča tudi manjšim skupnostim, da pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje.
Verske skupnosti avtonomno odločajo kako bodo razporejale in poslovale z lastnimi sredstvi, ko pa gre za uporabo ali souporabo družbenih sredstev, njihovo porabo nadzira država.
Verouk in drugi konfesionalni predmeti ne sodijo v javno šolo. Morajo pa po drugi strani javne izobraževalne ustanove zagotavljati nepristransko splošno razgledanost tudi na tem področju; nepristransko seznanjati učence in dijake z vsemi religijami in duhovnimi gibanji. Te vsebine ne morejo biti le stvar izbirnih predmetov. Zaradi občutljivosti tematike, glede na svetovno nazorsko pluralnost, je prav, da te vsebine podajajo laični strokovni delavci in ne osebe, kis so vezane na določeno cerkev oz. versko skupnost.
Družina, partnerji in potomci
Pomembno izhodišče za naše delovanje je družina, ki je naravna in temeljna celica družbene skupnosti. Psiho-socialno zdrava družina je pogoj za oblikovanje zdrave osebnosti. Zato naj bo življenje družbe organizirano tako, da ne krni ali razbija družinskega življenja in odnosov, pač pa jih spodbuja.
Družinam, ki so pred razpadom je potrebno nameniti več pozornosti tudi z uvajanjem novih instrumentov obravnave (otrokovo zagovorništvo, mediacija).
Glede drugih partnerskih skupnosti zagovarjamo, da se z zakonom uredi enakopraven položaj partnerjev znotraj kakršnekoli partnerske skupnosti. Ta zakon naj uredi status za vse zveze, ki si po določenem obdobju skupnega življenja žele pravno urediti ter registrirati medsebojne pravice in obveznosti. Ob tem je irelevantno na kakšni spolni osnovi temelji taka skupnost.
Odobravamo načrtovanje družine in zdravju neškodljivo kontracepcijo. Omejevanje rojstev v revnih, nerazvitih državah je manjše zlo kot pa množično umiranje otrok v prvih letih starosti. Oviranje ali zavračanje distribucije kondoma in osveščanja o zaščiti je neodgovorno.
Vprašanje splava (ali je zlo in/ali v kašni meri) sproža dolgotrajne moralne dileme, na katere pa menimo, da ni enostavnega odgovora. Smatramo, da je človek »določen« ob spočetju, priznamo pa, da presoja o tem, v katerem trenutku je oplojeno jajčece človek v polnem pomenu besede, ni splošno priznano mnenje. Menimo, da splava ne smemo kriminalizirati. V osebni stiski je to stvar presoje matere (ob pogovoru z očetom) in njune vesti.
Vsekakor bi prepoved splava prinesla še več hudega, saj bi se noseče ženske v stiski zateka le k mazačem in bi bilo še bolj ogroženo tudi njihovo zdravje.
Ni pa prav, da splav nadomešča druge metode za preprečevanje rojstev, mnogim služi le kot nadomestilo za ne-uporabo le teh ali neustrezno zaščito.
Država naj omogoča lažji postopek posvojitve in umetne oploditve neplodnim parom.
Neplodnost naj se prizna za bolezen tako, da iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo več omejevanja števila umetnih oploditev.
Dovoli naj se tudi neanonimne darovalce spolnih celic, saj si včasih sorodniki in prijatelji želijo pomagati čisto določeni osebi. Trenutno odhajajo taki darovalci na postopke v tujino.
K večji rodnosti bi vsekakor pripomogel stabilnejši in varnejši način življenja.
Eksistenčna, socialno pravna negotovost, zaposlitvena negotovost (prevladujejo razmerja za določen čas,) pravno-upravni nered, itd…, ne ustvarja varne življenjske klime.
Kljub tem težavam pa bi se morali bolj odpreti za življenje, pa čeprav razmere niso vedno optimalne.
Stanovanjski sklad in stanovanjsko varčevanje za mlade sta dva izredno pomembna podsistema za katera pa lahko rečemo, da ne delujeta učinkovito. Praktično je izničen instrument namenskega varčevanja. Namenski stanovanjski krediti se glede višine in plačilnih pogojev praktično ne razlikujejo od drugih splošnih kreditov.
Skrb in odgovornost za okolje in živa bitja
V pravila svobodne trgovine je potrebno, poleg socialnih, uvesti tudi ekološke kriterije. Upreti se je potrebno neustavljivemu pohlepu po dobičku na račun onesnaževanja, opustošenja pokrajin in izčrpavanja naravnih virov.
Prizadevali si bomo za sonaravni razvoj, pridobivanju kakovostne, zdrave hrane, za zaščito vodnih virov, krajine, živih bitij in naravne raznolikosti.
Podpiramo zdrav način življenja in skromnost tudi v prehrani. Pozorni moramo biti na “potrošniško” pripravljeno hrano. Prireja mesa mora potekati na način, ki ni krut do živali.
Odločni bomo proti mučenju živali, za naravno sobivanje z divjimi živalmi in za zavest, da domačim živalim nismo brezobzirni gospodarji, ampak skrbniki in prijatelji.
Šolstvo in izobraževanje
Podpiramo brezplačno šolstvo na vseh ravneh, vključno z učnimi gradivi za obdobje rednega šolanja oz. študija.
Državne štipendije naj ne bodo vezane le na gmotne razmere posameznika, ampak predvsem na učni uspeh.
Ohranja naj se neokrnjen sistem javnih šol.
Podpiramo tudi kvalitetno zasebno šolstvo pod pogojem, da se končno preverjanje znanja učencev, dijakov in študentov vrši znotraj sistema javnih šol.
Odnos do maternega jezika in naroda
Eno od izhodišč našega političnega delovanja je tudi pravica do uporabe in razvoja maternega jezika. Zavest pripadnosti določenemu narodu je vrednota. Ni slučaj, da se povsod po svetu prebujajo zapostavljeni narodi in to kljub temu, da mnoge ideologije in centri moči oznanjajo, da je narod kot družbena oblika preživel. Naš čas sicer terja intenzivno in vsestransko povezovanje med narodi in državami, toda ta povezanost se mora dogajati iz zavesti lastne identitete, zato je treba krepiti narodno samobitnost in zavest. S tega vidika je npr. za Slovence pomembno povezovanje matične domovine z zamejskimi in zdomskimi Slovenci. Narod ima možnost svobodnega in vsestranskega razvoja le, če je gospodarsko in politično suveren. Iz tega razloga poudarjamo pomen ohranjanja in krepitve nacionalnih gospodarskih virov in podjetništva. Ob tem, ko večinski narod krepi lastno narodno identiteto, pa mora skrbno paziti, da ne teži za prevlado nad drugim. Vsak narod zase, njegova kultura in jezik so dragoceni in predstavljajo nenadomestljivo bogat kamenček v svetovnem mozaiku. Naloga države je, da zaščiti manjšine oz. manjše kulturno narodnostne skupnosti, če so le-te ogrožene s strani večine.
III.
KRITIČNI ODNOS DO SEDANJIH DRUŽBENIH RAZMER
Ocenjujemo, da so:
družbene reforme in tranzicija povečale socialno razlikovanje. To je še vedno
preveliko. Botruje mu nepravična distribucija ustvarjenih dobrin, neuravnotežen gospodarski in socialni razvoj in otežena dostopnost do izobraževanja in poklicne kvalifikacije.
Izražamo kritiko tranzicije tudi zaradi ne-transparentnega lastninjenja družbenih
podjetij in z njo povezanih zlorab oz. okoriščanj. Problematične pa so tudi zdajšnje
prodaje državnih deležev podjetij po neustrezni ceni in način menedžerskih odkupov. Država mora izpeljati revizijske postopke (ne glede na morebitne upravno-pravne težave), najprimerneje s pomočjo neodvisnih mednarodnih inštitucij.)
Družbena stanovanja so se preveč z lahkotno razprodala; nekaj denarja se je usmerilo
v (premalo) učinkovit stanovanjski fond. Nekateri so ob tem tudi obogateli, nekateri pa
premoženje zapravili. Slovenci smo na vrhu lastništva stanovanj v svetu, najeti pa ga je težje in pravno manj varno kot v Parizu ali na Dunaju.
Proces denacionalizacije je neustrezen. Ta po našem mnenju ne bi smela vključevati vračanja v naravi lastnine splošnega družbenega pomena, nadalje fevdalne lastnine pridobljene z nasiljem, in bi glede povračil morala izhajati iz bistveno nižjih deležev vrednosti, če ne gre za neposredne upravičence.
Obenem pa ugotavljamo, da ni bila povrnjena škoda žrtvam vojnega nasilja, saj gre tudi za še žive oškodovance in je znesek zanemarljiv v primeri z denacionalizacijskimi zahtevki.
Ustavno opredeljena demokracija se odvija v neurejenem pravnem sistemu z
neučinkovitimi kontrolnimi mehanizmi, kar omogoča zlorabe, klientelizem pri javnih naročilih, v gospodarstvu pa se uveljavljajo korporativizem, monopoli, kartelna
dogovarjanja in nelojalna konkurenca. Ob deklariranem slovenstvu in patriotizmu se hote ali nehote zanemarjajo nacionalni
gospodarske interesi, spregleduje interes velekapitala po sovražnih prevzemih uspešnih slovenskih gospodarskih subjektov.
Etične norme so vse bolj odrinjene iz osebnega in družbenega življenja
- pa ugotavljamo, da se je politični sistem razvil v ureditev, ki vzpostavlja predvsem moč
političnih strank. Normativni sistem omogoča hegemonijo strankarskih elit ter uzakonja neenakopraven položaj neodvisnim kandidatom, civilnim listam (predvsem v fazi volilne kampanje in kandidiranja).
Namesto strokovnih kriterijev se je razmahnilo politično kadrovanje, na področjih, kjer za politiko ni mesta.
Zmagovita parlamentarna večina meni (naj bo ta ali ona), da si lahko podredi medije, vse institucije sistema in družbene podsisteme.
Slovenija se še vedno polarizira na dva antagonističnega bloka. To je posledica politike izključevanja na osnovah starih, preživetih ideoloških, vrednostnih delitvah. Pri tem so še vedno dejavni po eni strani nekateri subjekti bivše partijske nomenklature in po drugi strani novodobni protagonisti militantne ideološke desnice. Ti protagonisti izključujejo in polarizirajo na »naše in vaše«, so snovalci dveh homogenih blokov, onemogočajo razvoj pluralizma in politične mavričnosti. Nenehno prikazujejo družbene razmere »v črno-beli tehniki«, večkrat se je že poizkušali uveljaviti večinski volilni sistem, do neke mere se še vedno poslužujejo metod »čiščenja političnega prostora» . Pod te metode uvrščamo: blokiranje medijske afirmacije novih alternativnih političnih subjektov; prevzeme; razdiralno delovanje, širjenj defetizma - znotraj tistih novih strank, ki jih kadrovsko nimajo pod kontrolo.
Duhovnost in politika
Duhovnost je lahko za posameznika zelo močan motiv pri njegovem prizadevanju za dobrobit bližnjega oz. družbe v celoti. Torej je lahko vera eden od pomembnih dejavnikov k humanizaciji družbe. V tem kontekstu pozdravljamo politično angažiranje vernikov.
Žal pa je lahko religiozna pripadnost ali delovanje posameznih verskih skupnosti tudi dejavnik razdora, izključevanja ali celo sovražnih aktivnosti. Ravno zato krščanski socialisti izpostavljamo pomen Jezusovega nauka, zaobseženega v evangeljskih izročilih.
Angažma posameznika, ki ga usmerja njegova vera, pa se naj ne bi zreduciral le na karitativno dejavnost. Pomembno je zavzemanje za drugačne družbene razmere - uveljavljanje ustrezne socialne politike, sprejemanje ustreznih normativnih /zakonskih rešitev.
Vzpodbujanje altruizma in solidarnosti
Vloga pozitivne politike je tudi spodbujanje in vzgajanje državljanov k altruizmu in solidarnosti. Država naj ustvarja pogoje za delo civilnih združenj, ki se zavzemajo za te cilje.
Izbira metod in sredstev za dosego cilja
Smo za primat etične drže pred pragmatizmom.
»Namen ne more poveličevati sredstva« je načelo, ki bi moralo veljati v politiki tudi pri uporabi različnih metod, taktik in strategij za dosego ciljev. Tudi v politiki bi morali stremeti k načelnosti in resnicoljubnosti. Posamezniki morajo »stati« za svojimi izrečenimi besedami in upoštevati argumente.Zatekanje k laži ni opravičljivo še s tako visokimi „višjimi cilji“.
Zavzemanje za pravično delitev ustvarjenega in opozarjanje na krivice
Težiti moramo k pravičnejši delitvi naravnih in ustvarjenih dobrin (ne glede na vse težave pri »pravičnem« tehtanju deležev) tako v nacionalnih gospodarstvih kot mednarodnih odnosih.
Kritično moramo presojati dogajanja v mednarodni delitvi in ne smemo spregledati, da se standard v razvitem svetu dviguje, na žalost, tudi na račun izkoriščanja narodnih bogastev nerazvitih in njihove cenene delovne sile.
Vzpodbujanje politike nenasilja in mirovniške vzgoje
Zavzemali se bomo za postopno demilitarizacijo in za mirovniško vzgojo v šolah in v celotnem družbenem življenju.
Programsko leto 2007 ||<class="diff-added"> ||