Prvih šest tednov si samozaposleni sami plačujejo bolniško in so tako diskriminirani in v slbšem položaju v primerjavi z običajno zaposlenimi delavci.
- Literatura : Siromašenje dosežene ravni
Od julija naj bi po predlogu ministrstva za zdravje samozaposleni prispevali 34,3 odstotka več za obvezno zdravstveno zavarovanje – Kljub prispevkom si morajo prvih šest tednov sami plačevati bolniško
LITERATURA :
Siromašenje dosežene ravni
Od julija naj bi po predlogu ministrstva za zdravje samozaposleni prispevali 34,3 odstotka več za obvezno zdravstveno zavarovanje – Kljub prispevkom si morajo prvih šest tednov sami plačevati bolniško
DELO Sob 17.02.2007
Ob slovenskem kulturnem prazniku je kulturno javnost presenetila napoved, da namerava minister za zdravje dr. Andrej Bručan s predloženimi spremembami ustreznega zakona od srede letošnjega leta (predvidoma z veljavo od julija) povečati prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje samozaposlenih (skupaj jih je nekaj manj od 30 tisoč in med njimi jih je približno 2800 vpisanih v razvid samozaposlenih v kulturi) za 34,3 odstotka (s 522 na 702 evra za najnižjo osnovo). O načrtovani spremembi in njeni utemeljitvi smo se pogovarjali z mag. Marijo Mojco Pungerčar, urednico spletnega medija Artservis na Zavodu za sodobno umetnost SCCA Ljubljana (www.artservis.org), ki ob delovnih stikih s številnimi samozaposlenimi v kulturi tudi sama že 16. leto deli svoj status z njimi. Že na začetku nas je mag. Marija Mojca Pungerčar opozorila, da se ji na osnovi bogatih izkušenj zdijo »zavarovalne osnove samozaposlenih v kulturi ena najbolj misterioznih tem, ki zadevajo njihovo življenje, saj je o njih najteže pridobiti jasne in nedvoumne informacije, po katerih bi si lahko samozaposleni sami izračunali zavarovalno osnovo zase. Celo na davčnih uradih znajo o njih le izjemoma povedati kaj konkretnega.« Najbolj je našo sogovornico razjezila izjava ministra dr. Andreja Bručana, s katero je v enem od brezplačnih tednikov kot razlog za napovedano povišanje obveznega zdravstvenega prispevka za samozaposlene (tudi v kulturi) omenil tistih nekaj samozaposlenih, ki naj bi se doslej odločali za najnižji pokojninski osnovi in se tako menda izogibali plačevanju prispevkov po dejanskem dohodku. Po njenem poznavanju dejanskega stanja med samozaposlenimi v kulturi se na tak način namreč ne da trajneje izogibati ustreznemu prispevku oz. goljufati. »Za najnižjo pokojninsko osnovo se namreč samozaposleni lahko odloči le v prvem letu svojega samostojnega poslovanja, ko še nima dokazil o prihodkih od svoje dejavnosti za prejšnje poslovno leto. Ker še ni imel dejavnosti, tudi ne more imeti odločbe o tem, koliko je z njo zaslužil in je torej tudi ne more predložiti davčnemu organu. Drugo leto pa jo že more in mora predložiti oz. si davčni urad tudi sam lahko pridobi informacijo o tem, koliko je samozaposleni dejansko zaslužil, tako da ga na tej osnovi uvrsti v ustrezno prihodkovno kategorijo. Ob teh dejstvih ministrova utemeljitev precej 'šepa', saj bi kdo morda lahko kaj 'prigoljufal' le v prvem letu svojega poslovanja, pozneje pa le z zavestnim ponarejanjem dohodninskih dokumentov, kar pa je zadeva za ustrezne inšpektorje in ne more biti razlog za splošno spreminjanje zakonodaje in pravilnikov.« Kot je naša sogovornica izvedela od referenta na eni od ljubljanskih davčnih izpostav, je »tistih samozaposlenih med kulturniki, ki si sami plačujejo prispevke, veliko manj od onih, ki jim prispevke plačuje država preko ministrstva za kulturo«. Sogovornica domneva, da so med tistimi, ki imajo pravico do plačevanja prispevkov s strani države, tudi taki samozaposleni, ki po dejanskih dohodkih spadajo med najbolj revne, se pravi v najnižjo kategorijo zavarovalnih osnov, ministrstvo za kulturo pa jim kot vsem drugim (po pavšalu) plačuje socialne prispevke po drugi kategoriji, se pravi za razred višje. Kar pomeni, da MzK nekaterim kulturnikom morda tudi preplačuje njihove prispevke oz. država plačuje več, kot je določeno glede na dejanski zaslužek posameznih zavarovancev. Tako izenačevanje se ji zdi povsem upravičeno, glede na to, da je mogoče uveljaviti tak status samo ob vrhunskih rezultatih, doseženih ob prihodkih, ki kulturniku ne zagotavljajo normalnih razmer za delo. »Če se v najnižji kategoriji kakšna nepravilnost le še/že zgodi, se torej zdi več kot preplačana oz. poravnana z druge strani, in sicer iz sredstev, ki jih ministrstvo plačuje za samozaposlene.« V zvezi s socialno in zdravstveno varnostjo samozaposlenih pa Marija Mojca Pungerčar opozarja še na manj opaženo obliko diskriminacije, o kateri se v javnosti skoraj ne govori. Samozaposleni si morajo namreč kljub plačevanju vseh potrebnih prispevkov prvih šest tednov bolniško plačevati sami. Kar v vsakdanji praksi pomeni, da veliko samozaposlenih bolniške nikoli ne izkoristi. »Sama sem samozaposlena šestnajsto leto in doslej nisem bila niti enega samega dneva v bolniški, čeprav sem prispevke ves ta čas plačevala oz. jih je zame plačevalo pristojno ministrstvo zaradi priznanega statusa. Tudi za težje bolezni, kot je pljučnica, namreč ne moreš dobiti niti dneva bolniške, ker naj bi v šestih tednih vendarle okreval. To je huda pomanjkljivost, ki govori o neenakosti samozaposlenih z drugimi v družbi, saj se tudi njihova sredstva zlivajo v bolniško blagajno, iz katere pa praviloma ne morejo črpati.« SLAVKO PEZDIR