KOOPERATIVE V PRETEKLOSTI, SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI
- Prvotne skupnosti - ko je sodelovanje pravilo, borba za prestiž pa izjema
- Samo-uprava; Bakunin bi si ob internetu obliznil prste
- Sodelovanje ali boj vseh proti vsem
- Preprosto in učkovito: moka, kaša, maslo, sladkor in seveda sveče
- kooperativno gibanje
- Avtonomija je v duhu nasprotna samo-izolaciji
- Aliansa ali alienacija
Pred nami je zbirka nekaterih osnovnih informacij, napotkov in izkušenj, namenjenih predvsem tistim, ki želijo začeti poslovanje ali dejavnost na način kooperacije. V slovenskem pravopisu bomo našli besedo kooperacija in njen sinonim sodelovanje. Kooperativa pa nam bo pomenila poslovanje oziroma dejavnost (delavnica, pisarna, atelje, trgovina ali podobno), pri kateri so sodelujoči ljudje tudi lastniki in imajo možnost odločanja, svoje izdelke ali usluge pa proizvajajo in prodajajo tako, da se lastnina in dobiček delita med vse člane kooperacijske skupnosti.
Povzemimo nekatere definicije kooperativ: delamo skupaj, za skupno dobro ali za skupne cilje; smo skupina ljudi, ki si je zastavila skupne ekonomske, socialne ali izobraževalne cilje, tako da je ustanovila poslovno enoto (podjetje); smo skupina ljudi, ki združuje moči po načelu osnovne demokracije in samo-pomoči; opravljamo dejavnost, ki je koristna za socialno okolje in za vse sodelujoče. Nekatera gibanja imajo socialne cilje, spet druga ekonomske, oziroma poslovne, kooperative pa združujejo oboje. Osnovna razlika med kooperativami in drugimi oblikami poslovanja je v tem, da kooperative dajejo prednost etičnim idejam pred poslovnimi tehnikami. Cilji in narava kooperativ so najbolj temeljito povzeti v gradivih Mednarodne zveze kooperativ; najpomembnejša gradiva, ki so izšla v publikacijah ICA v letih od 1993 do 1996 pa objavljamo v integralni obliki.
Povzeli bi lahko, da je kooperativa poslovno-ekonomski, socialni in izobraževalni projekt.
1. PRVOTNE SKUPNOSTI - KO JE SODELOVANJE PRAVILO, BORBA ZA PRESTIŽ PA IZJEMA
Načela, ki jih je izoblikovala Mednarodna zveza kooperativ, niti približno nimajo tradicije samo v gibanjih, ki so iz 19. stoletja znana kot "pionirji kooperativ" in se jih bomo v nadaljevanju podrobneje dotaknili. Korenine kooperacije so v najbolj tradicionalnih skupnostih, ki so delovale in še delujejo po na las podobnih principih. O bivalnih in delovnih navadah tradicionalnih skupnosti je na voljo dovolj etnološkega, antropološkega, zgodovinskega in potopisnega gradiva, zato ni potrebe, da bi se na tem mestu podrobneje spuščali na to zanimivo in bogato področje. Naj v uvodu omenimo samo dokument Agenda 21 za kooperative, ki ga v tej knjigi objavljamo v celoti. Ni naključje, da so avtorji na več mestih poudarili potrebo po odkrivanju, študiju in apliciranju tradicionalnih metod (na primer v kmetijstvu in v uporabi energetskih virov, mirno pa bi lahko dodali tudi farmacijo oziroma uporabo naravnih zdravil). Na sploh velja, da so starodavne kulture, zlasti v Južni Ameriki, Afriki in Aziji antropološko precej raziskane, precej manj pa je bilo doslej storjenega na področju dejanske izmenjave produkcijskih, socialnih in ekonomskih praks ter tehnologij.
Ne bo odveč, če na začetku premišljevanja o kooperacijah vsaj spomnimo na nekatere bistvene značilnosti tradicionalnih skupnosti. Sodelovanje in vzajemna pomoč sta pojma, ki jih miselno laže apliciramo v naravni kot v urbani skupnosti. Samouprava in samopomoč sta pri teritorialno avtonomnih in pogosto zaključenih, majhnih skupnostih naravna danost in pravilo, konflikti znotraj skupnosti pa izjeme. Tako je ne samo zaradi potrebe po zaščiti pred zunanjimi nevarnostmi (naravne katastrofe, sosednja plemena itd.) temveč predvsem zaradi relativno enotnega načina bivanja, prehranjevanja, tradicionalnih obredov, kozmologije in bivalnih navad. Odnosi temeljijo na starodavni tradiciji, ki se prenaša iz roda v rod. Ti odnosi opredeljujejo tudi delitev dela med člane skupnosti. Skrb za otroke, lov, šamanstvo, skrb za bivališča, skrb za obrambo, drobne obrti itd. - vse te dejavnosti so med seboj povezane in skupnost se vede kot celota. Temu primerna je tudi rekrutacija za posamezne naloge v skupnosti. Sistemi so ponavadi dovolj majhni, da so lahko po naravni poti sonaravni. Skupnost se prehranjuje izključno iz naravnega okolja in je po definiciji samozadostna. Ker je način razporejanja nalog osnovan na tradicionalnih načinih vzgoje, usposabljanja in učenja, ima tudi tekmovalnost povsem drugačno vlogo. Kozmologija tradicionalnemu človeku narekuje predvsem tekmo s samim seboj, bivanje posameznika pa je postavljeno v tok tradicije, prednikov, duhov narave in večnosti. Posameznik se bori v toku in ne v trenutku. Hkrati se proti nevarnostim bori skupnost kot celota. Velja pravilo »vsi za enega in eden za vse«. Tradicionalne skupnosti so po svojih načelih podobne kooperativam in predstavljajo čisti LETS sistem (trgovanje z lokalnimi izmenjavami), s tem, da transakcij oziroma vložkov niti ni potrebno beležiti. V tradicionalnih skupnostih imajo vsi enako, če je o individualni lastnini sploh mogoče govoriti. Ko imajo hrano, jo imajo za vse. Diskriminacij praviloma ne poznajo in vzajemna pomoč predstavlja temelj obstoja celotne skupnosti; skrbno varujejo in negujejo tudi - po Darwinovih kriterijih - najšibkejše ali fizično prizadete člene. To je mogoče samo v kulturi, ki sedanjost razume v neposredni povezavi s tradicijo, življenje posameznika pa temu primerno v najtesnejšem stiku s predniki. Posamezne dejavnosti niso obremenjene z individualnimi željami po trenutnem uspehu ali prestižu; pozornost pri vzgoji je namreč usmerjena v uglaševanje v duha skupnosti. Vsaka akcija mora biti v dobro vsem, predvsem pa mora biti v soglasju s tradicijo prejšnjih generacij in usmerjena v pozitivno dediščino prihodnjih generacij.
Tradicionalne skupnosti (izraz je prav zato ustrezen) si ni mogoče predstavljati v kontekstu posamezne generacije ali posameznih generacij. Zato jih - pa čeprav bi se tega lotili s še tako natančnimi študijami - ni mogoče (po)ustvariti. Na srečo so tradicionalne skupnosti, kljub dolga stoletja trajajočemu in neizprosnemu iztrebljanju, preživele do danes. Lahko bi rekli, da skozi te skupnosti duh izvirne kooperacije še vedno živi. Današnji človek, ki živi pod strahotnim pritiskom vzorcev časa in denarja ter je potisnjen v igro, kjer veljajo pravila prostega tekmovanja oziroma "borbe vseh proti vsem", ima tako še vedno priložnost, da ne-zanemarljiva a hkrati ne-zadostna znanja, ki jih ponuja evropska ali t.i. zahodna znanost, dopolni z za preživetje civilizacije pre-potrebnimi vedenji tradicionalnih kultur.
2. SAMO-UPRAVA; BAKUNIN BI SI OB INTERNETU OBLIZNIL PRSTEKooperative ne more ne ustanoviti in ne voditi nihče drug kot sodelavci-lastniki kooperative. Kooperativa tudi ne more nastajati plansko oziroma dirigirano od zunaj (država, cerkev ali kaka druga institucija). Stopnja samouprave je v neposredni odvisnosti od smeri razvijanja podjetja, ki lahko poteka od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor, iz "baze". Tu bržkone leži problem v izhodišču naravnanosti politike samoupravljanja v samoupravnem socializmu, problem, ki je že v osnovi vodil v neučinkovitost in končno v propad te politike. Samoupravne enote morajo biti po definiciji avtonomne tako v spodbudi kot v svojem delovanju. O utopičnih samoupravnih skupnostih so začeli prvič razmišljati v poznem srednjem veku; spomnimo se samo na Utopijo Thomasa Mora, ki je prvič izšla leta 1516. O svetu "neodvisnih ekonomskih asociacij", ki bi presegel svet razdeljenosti na države, so nato sanjali anarhisti v 19. stoletju, najdlje med njimi pa Mihail Bakunin, ki je zagovarjal popolno odpravo države in si je svet predstavljal kot "prostrano ekonomsko federacijo delavskih kooperativnih asociacij". Bakunin je, kot številni drugi anarhisti, ključni problem sveta videl v neuglašenosti ponudbe in povpraševanja na globalni ravni; zato si je za upravljanje sveta predstavljal vrhovno skupščino, ki bi imela na voljo vpogled v natančne statistične podatke, s pomočjo katerih bi uravnovešali ponudbo in povpraševanje. Pot od resničnih, tradicionalnih kooperativnih skupnosti, prek utopij (začenši z Morovo, pa vse do socialističnih), do kooperacij, ki so danes že podprte s preprostimi in dosegljivimi globalnimi informacijskimi sistemi, o katerih je razmišljal Bakunin, očitno vodi v povsem nove modele, ki pa bodo - če se bo tehtnica v dilemi "sodelovanje ali boj vseh proti vsem" nagnila v prid sodelovanju morali - za razliko od današnjega, prevladujoče tekmovalnega ozračja - sloneti predvsem na vrednotah vzajemne pomoči. Pot je na videz preprosta, predvsem pa samo po sebi razumljiva. Kje je torej problem?
3. SODELOVANJE ALI BOJ VSEH PROTI VSEM
Naslovno vprašanje se tiče civilizacijske naravnanosti človeka, ki se kot nihalo giblje med kompetitivnostjo - tekmovanjem in kooperativnostjo - sodelovanjem, kar je tako za teoretično kot predvsem za praktično razmišljanje o kooperativah bistveno. Po rojstvu evolucijske teorije Charlesa Darwina in (preveč zanemarjenega) Alfreda Russela Walacea je prišlo do interpretacij, ki so kot ključno prvino evolucije izpostavljale sposobnost za borbo za obstanek. Najbolj znanstveno poglobljeno se je te protislovne razprave lotil geograf in anarhist Peter Kropotkin (1842-1921), ki mu bomo uvodoma namenili več pozornosti, saj je njegovo pionirsko delo, ki kot ključni dejavnik evolucije poudari sposobnost za medsebojno sodelovanje, še kako relevantno tudi danes. Morda bistveno sporočilo današnjim ekologom v svojih Spominih revolucionarja zapiše sam avtor: »Življenje univerzuma, ki nikoli ne pojenja, in ki ga razumem kot evolucijo in kot posamezno življenje hkrati, je zame neizčrpen vir višjega, poetičnega mišljenja. Enost človeka z živo in neživo naravo - ta poezija narave na ta način postaja moja življenjska filozofija. ... Postopoma spoznavam, da je anarhizem več kot aktivizem za bolj svobodno družbo. To je del filozofije, ki jo je treba razviti drugače, kot so to doslej počenjale metafizične ali dialektične metode. Mislim, da je treba to filozofijo razvijati z metodami naravoslovne znanosti, vendar ne na spolzkih tleh golih analogij (kot na primer to počne Herbert Spencer), temveč na trdnih temeljih induktivnega sklepanja v primerih, ki veljajo za institucije, ki jih ustvarja človek.«
Zanimivo je, da se je Kropotkin začel zanimati za evolucijo prav po objavi Darwinovih dognanj in to v času, ko se je ravno vzpenjal po hierarhiji vojaškega poklica. Svojo oficirsko kariero v carski Rusiji je zato usmerjal tako, da mu je dovoljevala kar največ časa za študij. Bržkone ključna odločitev pri tem je bila, da se je odselil iz St. Petersburga in prevzel obveznosti v najbolj oddaljenih predelih Rusije ob Kitajski meji. Kropotkin je v tem času spoznaval nedotaknjene predele narave in vedenje živali, se ukvarjal z geografijo in opazoval poti, ki jih ustvarjajo reke in gorovja; obenem je raziskoval tudi stanje v sibirskih zaporih in seveda opravljal druge redne vojaške dolžnosti. Obe izkušnji, spoznavanje vse bolj konzervativnega režima in neokrnjene narave, sta zagotovili osnovo za njegova kasnejša dela, ki jih je objavljal kot znanstvenik, revolucionar in anarhist. Potovanja je pogosto opravljal s svojim prijateljem, zoologom Poliakovom, s katerim sta sistematično preverjala Darwinova predvidevanja o borbi posameznikov znotraj iste vrste. Posebej pomembna je bila njuna zadnja odprava v dotlej neraziskana gorovja med rekama Lena in Amur. Leta kasneje, ko je Kropotkin kot revolucionar moral zapustiti Rusijo in se je znašel v zaporu v Franciji, sta mu ob stran stopila (in mu sproti dostavljala novo literaturo) dva ključna raziskovalca evolucije tistega časa - Alfred Russel Wallace in Henry Walter Bates. Zanimiv je posebej slednji, saj je postal Kropotkinov dober prijatelj, ob tem pa je bil velik raziskovalec in poznavalec Amazone. Tako je imel Kropotkin priložnost spoznati dve razsežni in morda - vsaj kar se tiče neokrnjenosti in pestrosti življenja (tudi v tradicionalnih človeških skupnostih) - še danes najbolj zanimivi področji na Zemlji. Njegova življenjska zgodba in področja znanstvenega raziskovanja so skupaj ustvarili okvir, iz katerega je lahko izpeljal dokaze, da poleg naravnih zakonov "boja za obstanek" obstajajo tudi naravni zakoni "vzajemne pomoči", ki so za progresivno evolucijo daleč pomembnejši. Je mar naključje, da je (v času, ko je umrl avtor prve razprave o medsebojni pomoči Karl Fyodorovich Kessler) Kropotkin začel pisati o vzajemni pomoči prav v zaporu? Za objavo se je odločil po tistem, ko je Thomas Henry Huxley leta 1888 v reviji Nineteenth Century objavil esej "Borba za obstanek", v katerem dokazuje, da je "življenje odprt prostor za kontinuirano borbo" in da je "borba odločilni dejavnik napredka". Huxley zaključi: »Z vidika moralista je živalski svet na približno isti ravni kot gladiatorska predstava. Živali so dobro pripravljene za borbo in samo najmočnejše, najspretnejše in najbolj prebrisane preživijo do borb naslednjega dne.«
Kropotkinova mojstrovina, ki je na začetku tega stoletja (1902) izšla kot knjiga z naslovom Vzajemna pomoč (Mutual Aid), je tako nastala kot kompilacija esejev objavljenih v reviji Nineteenth Century v Angliji: Vzajemna pomoč pri živalih, Vzajemna pomoč pri divjakih (tradicionalne skupnosti), Vzajemna pomoč pri barbarih, Vzajemna pomoč v srednjeveškem mestu, Vzajemna pomoč v sodobni družbi. Z delom ni le odgovoril na Huxleyjev esej, temveč je poskusil znanstveno dokazati, da so »ideje anarhistov izvedljive, saj slonijo na temeljnih, naravnih družbenih odnosih, lastnih tako živalskim kot človeški vrsti«.
Polemika med bojevanjem in sodelovanjem, polemika, ki jo na nek način simbolizirata trobenta in zvon, trobenta, ki kliče na boj in zvonovi, ki kličejo k zbranosti skupnosti, je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje tako doživela vrhunec. V dvajsetem stoletju je paradigma vojskovanja, oborožena s tehnološkim napredkom in podprta z lastnimi verigami industrije, pripeljala do ravni oborožitve, ki grozi z iztrebljenjem celotne človeške in tudi drugih vrst. Poznamo genocidnost primerov, ko je vojaška moč delovala iz pozicije moči oziroma iz države (na primer genocidi nacističnega režima in uporaba atomske bombe) kakor tudi genocidnost primerov, ko je bilo orožje na voljo delu "oboroženega ljudstva" (na primer Bosna). Današnja izkušnja Bošnjakov, Hrvatov in Srbov ne bi mogla bolj jasno opozarjati na to, da paradigma neusmiljenega boja vseh proti vsem škoduje vsem. Sreče pri srečevanju na bojnem polju, ki je danes vse pogosteje urbano okolje, ni za nikogar. Razmerje med srečo in nesrečo je, kot kaže, podobno razmerju med bojevanjem in sodelovanjem. To razmerje je paradigmatsko, je stvar najgloblje ukoreninjenih kulturnih vzorcev in ne more biti domena politike ali diplomacije. Je stvar kulture, navade, običajev, vsakodnevne prakse. Prav zato, ker v vsakodnevni praksi negujejo sodelovanje, se zdijo kooperative kot institucionalizirana oblika medsebojnega sodelovanja na ravni ekonomije preživetja - naj se sliši še tako pretenciozno - prizemljeni, arhetipski temelj miroljubne koeksistence. Ko razpravljamo o sposobnosti sodelovanja in miroljubni koeksistenci, se povsem zavedamo, da obstaja temeljna razlika med bojem zoper skupnega zunanjega sovražnika in med bojem znotraj skupnosti iste vrste. Da je sposobnost sodelovanja za preživetje skupnosti ključnega pomena, je toliko bolj razvidno prav v primerih, ko je skupnost izpostavljena skupni naravni nevarnosti ali skupnemu sovražniku. Če v takih primerih prevlada princip "boja vseh proti vsem" oziroma boja znotraj vrste ali skupnosti, je to za preživetje skupnosti lahko usodno.
4. PREPROSTO IN UČINKOVITO: MOKA, KAŠA, MASLO, SLADKOR IN SEVEDA SVEČE
Kooperativa, ki ji v zgodovini kooperativ pripada vloga pionirke, je nastala v predmestju Manchestra in je po njem tudi prevzela ime: Rochdale. Bilo je nekega nedeljskega dopoldneva decembra leta 1844, ko se je skupina delavcev iz revne četrti tedaj enega najpomembnejših industrijskih mest odločila, da bo odprla lastno maloprodajno trgovinico. To ni bil prvi tak poskus; v zgodnjih desetletjih 19. stoletja jih je bilo v Angliji kar precej, vendar so vsi propadli. Ustanovitelji Rochdale pa so imeli eno prednost - skoraj vsi so že sodelovali pri ustanavljanju ali delu katere od propadlih kooperativ. Ustanoviti lastno maloprodajno trgovino z osnovnimi živili in drugimi dnevnimi potrebščinami je bilo za revne delavske družine vitalnega pomena. Cen na trgu ni nihče kontroliral, zato so bile oderuške, trgovci so goljufali tudi pri merah, blago pa je bilo pogosto slabe kvalitete. Prav v Rochdalu, kjer je bila ena največjih tkalnic odej, so tistega leta delavci doživeli absurdno situacijo: ob tem ko je tkalnica izvažala odeje po celem svetu, si v mrzli zimi večina delavskih družin odeje ni mogla privoščiti.
Zamisel je bila torej jasna: prodajati kvalitetno blago po poštenih cenah. Izkušnje propadlih kooperativ so pionirjem Rochdala narekovale eno samo, jasno smer: začeti kar se da preprost posel, a z zelo jasnimi pravili. Ključno pravilo je bilo participacija ustanovnih članov. Na zečetku je vsak od 28 ustanoviteljev vplačal ekvivalent dvotedenske plače, kar naj bi zadostovalo za prvi nakup prodajnih artiklov, za najemnino in za plačo za prodajalce. Tudi delovni čas in število artiklov za prodajo so v začetku omejili na minimum. Trgovinica je bila sprva odprta samo ob večerih, saj so delavci delali tudi po 16 ur dnevno in bili tako cel dan zdoma. Na začetku so prodajali samo moko, ovseno kašo, sladkor in maslo; temu so kmalu dodali še sveče, saj so delavnici po nekaj dneh obratovanja izklopili plinsko napeljavo. Kratek delovni čas je zmanjšal stroške za prodajalce, omejeno število artiklov pa olajšalo organizacijo nakupa na veliko in zmanjšalo tveganje ostanka zalog. Postavili so tudi vrsto načel, ki za kooperative veljajo še danes: odprto članstvo za vse, brez diskriminacij, svobodna udeležba glede nabavljenih količin, stimulacija nakupovanja v kooperativni trgovini z dividendami, ki so bile odvisne od prometa posameznega člana, nizke obrestne mere za vloženi kapital. Kasneje so cene v maloprodaji znižali še z ustanavljanjem skupnih združenj za prodajo na debelo.
Rochdalska kooperativna trgovinica je postala model za tisoče kasnejših kooperativ preprosto zato, ker je bil recept enostaven in predvsem učinkovit. Že v nekaj letih se je v bližnji okolici odprlo čez ducat podobnih trgovinic, potrošniške kooperative pa so bile v začetku 20. stoletja v Angliji že tako razvite, da so si lahko privoščile nakup lastne ladijske flote za uvoz blaga iz Azije (čaj, začimbe) in Amerike (žito). Tedaj so štele skupaj že 1.700.000 članov, združenje maloprodajnih kooperativ pa je postalo eden večjih uvoznikov v državi. Danes sistem maloprodaje (ki vključuje tudi institucije finančnih kooperativ) v Angliji prehranjuje po ocenah ICA kake 4 milijone družin.
Pionirjem kooperativ je tako uspelo ustvariti široko razvejan posel, ki ni bil odvisen od kapitala, posestnikov, trgovcev, meščanov in industrialcev ter je slednjim celo postal najresnejša konkurenca.
5. KOOPERATIVNO GIBANJE
Kooperative so se hitro razširile najprej po Evropi in nato v severni Ameriki, v dvajsetem stoletju pa po vsem svetu. Če so začetki potrošniških kooperativ v Angliji, potem je treba začetke delavskih oziroma produkcijskih kooperativ umestiti v Francijo, od koder so se s pomočjo sindikalnih gibanj hitro razširile po močno industrializiranih krajih povsod po Evropi. Bančniške kooperative so se najprej razširile v Nemčiji, predvsem v podporo manjšim obrtnikom. Kmetijske kooperative so se pojavile kasneje, morda prav zaradi intenzivnega bega ruralnih populacij v industrijska mesta in v Ameriko. Kmetje so se morali naučiti dotlej nepoznanih sistemov denarne menjave in trženja. Ko so se kooperative dotaknile ruralnih populacij, so se obnesle enako dobro kot v mestih ter se širile s podobno intenzivnostjo.
Ko se je model kooperativ izkazal kot učinkovit na vitalnih področjih produkcije in nabave oziroma potrošništva, so si ljudje na prelomu stoletij na enak način začeli organizirati tudi druge storitve: zavarovanje, stanovanje, varstvo otrok. Kooperative so se tako že v devetnajstem stoletju vkoreninile v vse sektorje, hitro pa je prišlo tudi do medsebojnega sodelovanja. Že leta 1895 je bila izražena potreba po mednarodni in medsektorski povezavi kooperativ. Tako je nastala mednarodna zveza kooperativ (International Cooperative Alliance).
Delavci, ki so imeli izkušnje s kooperativami v Evropi, in so se selili v Ameriko, Avstralijo, Afriko in Azijo, so model kooperativ ponesli s seboj. Sčasoma so Evropske vlade model v novih svetovih podprle, saj se je pokazal kot učinkovito sredstvo za organiziranje življenja in poslovanja v novih okoliščinah. Na ta način so se kooperative hitro razširile povsod po svetu. Po letu 1945, ko so bivše kolonializirane dežele postopoma pridobivale neodvisnost, so praviloma še naprej razvijale koncept kooperativ - vsaka na svoj način. V teh primerih je bil razvoj kooperativ pogosto tako posebne narave, da jih preprosto ni mogoče jemati drugače kot povsem samosvoje in neodvisne od evropske tradicije. V nekaterih primerih, zlasti v deželah realnega socializma, so bile kooperative podvržene obravnavi, ki je postala povsem nasprotna izvirnemu duhu kooperativ: politika "od zgoraj navzdol", državna kontrola in dirigiran razvoj. Na ta način so marsikje sam pojem kooperative dodobra razvrednotili saj so prek teh organizacij izvajali državno politiko.
6. AVTONOMIJA JE V DUHU NASPROTNA SAMO-IZOLACIJI
Danes se kooperative soočajo s povsem novimi okoliščinami; kapital je vse bolj gibljiv in lahko hitro posega na najrazličnejše trge. Tehnična podpora, teorije in prakse so postale vse bolj sofisticirane, multinacionalne družbe s svojimi razvejanimi in hierarhičnimi sistemi podrejanja drugih pa brezkopromisno agresivne. Spremembe, ki jih lahko kjerkoli na svetu povzroči kapital, najpogosteje ob podpori lokalnih vlad, niso bile še nikoli tako hitre in občutne. Ni treba poudarjati, da taki posegi niso izvedeni v prid lokalnemu prebivalstvu. Da lahko kooperative v okolju vsesplošnega tekmovanja izgrajujejo lastno duhovno paradigmo, morajo člani vzpostaviti in obdržati lastno avtonomijo. Če smo zapisali, da kooperative ne more ustanoviti in voditi nihče razen sodelavcev-lastnikov, to še ne pomeni, da drugi posamezniki oziroma institucije kooperative ne podpirajo. Fondacije, institucije države in institucije civilne družbe lahko - in pogosto je to praksa - ustanavljanje kooperativ vsaj v zagonskem obdobju podpirajo ali celo omogočijo. Obema, donatorju in kooperativi, pa mora biti jasno naslednje: prvič, donator na kooperativo ne sme imeti nobenega drugega vpliva kot lastno izbiro med tem, ali kooperativo podpre in za koliko (časa) ali sploh ne, in drugič, kooperativa psihološko ne sme biti v odnosu odvisnosti od donatorjev: vse odločitve morajo biti v njenih rokah. Z drugimi besedami, odgovornost za naravo in poslovanje kooperative ne more biti prenešena na nikogar drugega kot na kooperativo samo. Razmerja med lastniki kooperative, bankami in podpornimi institucijami morajo biti zato povsem jasno opredeljena: samo-uprava mora biti dejansko samo-uprava in ne izpostava tega ali onega centra moči. Avtonomija ne pomeni negacije katerekoli inštitucije. Vsaka struktura, vsak sistem, ki ga je postavil človek, je v principu lahko potencial; obdržati avtonomijo in ostati odprt za komunikacije, sodelovanje in razvijanje drugih odnosov, pa pomeni imeti budno oko in jasno opredelitev do izbora partnerjev. Partnerji naj se izbirajo za dolgi rok; pravo partnerstvo je tisto, ki sloni na dolgotrajni izkušnji in medsebojnem spoznavanju. To velja tako za poslovanje kot za katerikoli drug odnos. Pravo partnerstvo lahko na dolgi rok razvijata samo avtonomna subjekta.
7. ALIANSA ALI ALIENACIJA
Zgodbe o začetnikih kooperativ - ne samo tistih iz Rochdala temveč tudi naših z Metelkove - in razprave o ključnih trenutkih preživetja bi lahko napeljevale k sklepu, da se sodelovanje oziroma združevanje (alianse) pri človeški družbi pojavi predvsem v borbi za preživetje, torej v pogojih socialnega minimuma ali kake druge ogroženosti. Temu v prid bi lahko govorilo tudi dejstvo, da knjiga, ki je pred nami, nastaja v kontekstu državne politike spodbujanja metod (samo)zaposlovanja. Zato naj na koncu uvoda še enkrat povzamemo, da je sodelovanje temeljna človekova naravnanost, ki jo tvori kompleksna življenjska filozofija. Beseda, ki se kar sama ponuja kot nasprotje združevanju (aliansi) je alienacija ali odtujevanje. Slednja prihaja iz korena alienus, tujec. Dvajseto stoletje je bržkone pripeljalo odtujenost človeka do vrhunca. Urbanizacija, industrializacija, konkurenca, izkoriščanje tretjega sveta, vse to je pripeljalo do odtujevanja človeka od narave in od sočloveka. Urbanizacija ni pomenila samo prekinitev neposrednega stika z naravo, temveč temeljit poseg v celovito kozmologijo človeka; na nek način se je - tako bi rekli indijanci - prekinil stik z duhovi prednikov. Nastopili pa so drugi duhovi. Zaradi centralizacije določenih družbenih dejavnosti v totalne institucije (medicina, izobraževanje, varstvo otrok, skrb za telesno ali duševno motene) mora moderni zahodni človek na novo odkrivati in obvladovati tudi preproste reči, ki so sicer neodtujljivi del tradicionalne kulture (na primer bionergija, masaža in uporaba zdravilnih zelišč ter toliko bolj zapletene reči kot so posebni darovi uvidov, ki jih je negovalo šamanstvo). Učenje celovitega stika (so-bivanja) in sodelovanja z naravo, o čemer govori Kropotnik, je temeljna naloga, ki si jo za vstop v tretje tisočletje zastavljajajo z Agendo 21 tudi Združeni narodi. Kje bi se lahko človek lažje učil kompleksne kozmologije sonaravnega razvoja kot pri tistih, ki šoka odtujitve niso doživeli?
Da je sodelovanje aktivna plat celovite filozofije, se bo moralo pokazati tudi v temeljiti spremembi odnosa zahodne kulture do tradicionalnih kultur - kjer so te še preživele - in predvsem v spremembi odnosa do velikih, zlasti azijskih kultur, na katere zahodna civilizacija ni mogla vplivati (čeprav se v tej smeri zelo trudi prav v minulih desetletjih). Pojavljajo se napovedi in teorije o prihodnjem trku civilizacij, ki temeljijo na paradigmi prostega boja za obstanek in tekmovanja. Evropa in Amerika se Azije danes lotevata s podobnimi motivi, kot se je ameriških kontinentov pred pol tisočletja lotila sama Evropa: podivjano ekonomsko izkoriščanje, ki ga vodi elita. Kako pri tem fizično in duhovno izginjajo dragocene tradicionalne kulture, ki hranijo zakladnico vedenja o naravi in univerzumu, se zaveda malokdo. Ob dejstvu, da vzvode strašanskih genocidov (na primer proti domorodcem srednje, severne in Južne Amerike) praviloma vodi peščica, o naravni selekciji sploh ni mogoče govoriti. Še manj lahko govorimo o tem, če upoštevamo današnje smernice evolucijske znanosti, ki so v veliki meri pogojene z dosežki na področju genetike. Odprta možnost kloniranja predstavlja zastrašujočo napoved bojev znotraj rase v tretjem tisočletju: kloni, ki jih bo obvladovala oziroma si jih bo privoščila peščica priviligiranih, proti "navadnim" ljudem! Se bo tudi temu reklo naravna selekcija?
Nihanje med umirjeno meditativno kontemplacijo oziroma neprestanim vzpostavljanjem stika z vsemi aspekti univerzuma ter med strašnim tempom, ki ga narekuje podivjani koncept hiperkonzumacije, je, kot kaže, za Azijske dežele potekalo simbolno na Japonskem, kjer so minula leta templji vztrajali v najtesnejši soseščini z igralnicami, poslovnimi stavbami in trgovinami. Je navidez neustavljivo drsenje Japonske v globalni hiperkonzumacijski vzorec kljub pregovorno trdni tradiciji ekonomske samo-zadostnosti in religiozne discipline že zadostna napoved za pesimizem v zvezi s celotno Azijo?
Na "naravno selekcijo" ki jo dirigirajo centri ekonomske in politične moči obstaja samo en, dobro znan odgovor: distribucija moči "navadnim ljudem". Kooperative predstavljajo institucijo tovrstne distribucije. Dejstvo, da so člani hkrati lastniki kooperative, ki tudi upravljajo z dobičkom, predstavlja bistvo kooperative v zgoraj zastavljenem, širšem kontekstu. Hkrati je to odgovor na odtujitev od virov in rezultatov, na nesorazmerje med prejemanjem in dajanjem, in še posebej na odtujitev človeka od socialnega okolja. Prevzemanje neposrednega nadzora nad porabljenimi viri, proizvedenimi učinki in rezultati (posledicami) teh učinkov vodi k odgovornemu odnosu do širše skupnosti in do naravnega okolja. Kooperative imajo tako neprecenljivo izobraževalno vrednost. Stik s celovitim sklopom poslovanja omogoča sodelavcem vpogled in pregled ter s tem srečanje, povezavo in uvid v umeščenost posameznika v lastno poslovanje kakor tudi v poslovanje v širši socialni in ekonomski skupnosti.
Navezovanje stika z neposrednim delovnim okoljem, s širšim socialnim in naravnim okoljem ter prepoznavanje globalnih tokov so tisti procesi, ki lahko (ob podpori danes dovolj razvitih globalnih komunikacijskih sistemov) učinkovito nastopijo proti uničujoči tekmovalnosti in boju za prevlado znotraj človeške civilizacije. Konec 18. stoletja je Thomas Henry Malthus kot prvi rotil, da je treba za ohranitev razmerja dobrin ohraniti tudi selekcijske mehanizme, kot so lakote, epidemije, vojne in druge oblike socialnega nasilja. S tem pa je tudi povsem jasno povedal, da gre pri vsem skupaj za zaščito elit. Na prelomu tisočletij je rast prebivalstva tolikšna, da posledic ne more predvideti nihče. Povsem jasno pa je nekaj: na prihodnje procese bodo vplivali vsi dejavniki: če ne bodo rasti prebivalstva ustavljale učinkovite metode dviga kvalitete življenja, se bo človeštvo soočalo s socialnimi, zdravstvenimi in varnostnimi problemi nepredvidljivih razsežnosti. Pri izboljšanju kvalitete življenja pa morajo sodelovati ljudje sami, saj najbolje vedo, kaj potrebujejo, predvsem pa zato, ker so za to tudi najbolj zainteresirani. Kooperative so s tem, ko služijo neposrednim potrebam ljudi, same po sebi dovolj elastične, da se lahko in se morajo prilagoditi spreminjajočim se okoliščinam. Upoštevati morajo spreminjajoče se zakonodajne okvirje in tudi vplivati na spremembe, prilagajati se morajo trgu, upoštevati prednosti prostega vlaganja kapitala itd. Morda je pri tem najtežje obdržati tesen stik s članstvom, saj se poslovanje zlahka prevesi v rutino, odnos do članstva pa postane pasiven. V deželah bivšega realnega socializma je bil pojem članstva pogosto razvrednoten, saj je bilo to praviloma obvezno. V takih okoliščinah je težko vzdrževati razumevanje in prakso aktivnega člana: lastnika, investitorja in uporabnika. Kooperacije, kjer člani igrajo aktivno vlogo na vseh treh področjih, skorajda ne morejo propasti, na drugi strani pa pomanjkljive vloge članstva ne more odtehtati še tako dobra organizacija. Kako resnična je ta izjava, lahko vedo samo tisti, ki imajo v kooperaciji lastno izkušnjo.
Slovenija je majhen in na videz nepomemben trg, zato je morda na prvi pogled videti, kot da je vsakršna socialna inovacija brez globalnega pomena. Pa ni nujno tako: osnovni princip uspeha kooperativnega gibanja je bil ravno princip jedrske in kasneje kvantne fizike: najmanjši in najbolj subtilni delci hranijo v sebi največji potencial. Majhna, vendar za določeno skupino ljudi učinkovita in po poglobljenih načelih vodena enota, lahko - kot tista trgovinica z moko, kosmiči, sladkorjem, maslom in svečami v Rochdalu - sproži posledice, ki jih ne bi mogel predvideti noben z globalnimi informacijami še tako dobro podprt strateg.