Predgovor
KOMU JE NAMENJENA KNJIGA O KOOPERATIVAH?
- Semantične dileme
- Motivi za pisanje knjige o kooperativah
- Vprašanja so torej naslednja
V prvi vrsti vsem, ki si morajo ali želijo organizirati delo in poslovanje na svojstven način, kakršnega ponuja kooperativa v sodelovanju z drugimi. To najpogosteje pomeni, da ne želijo v redno službo ali je ne dobijo, ob tem pa sami nimajo dovolj zagonskega kapitala ali drugih pogojev za samostojno dejavnost. Če ste naveličani službe v hierarhično vodenem podjetju ali upravi, če ste službo izgubili in nimate denarnih sredstev, zagotovo obvladate določene veščine, imate znanje ali drugačne možnosti, ki bi jih lahko v sodelovanju z drugimi prepletli v učinkovit posel. Če je tako, potem je knjiga o kooperativah za vas.Obenem je knjiga namenjena delavcem v upravnih službah in v nevladnih organizacijah, ki se na tak ali drugačen način neposredno ukvarjajo z zaposlovanjem, dobrodošla pa bo tudi za tiste, ki se ukvarjajo z oblikovanjem politik (zlasti socialne in davčne). Kooperative lahko neprecenljivo pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja zlasti zapostavljenih skupin prebivalstva, država pa bi morala temu ustrezno oblikovati dolgoročne medresorske ukrepe, ki bi ustanavljanje in delovanje kooperativ olajšali.
Prvi del knjige je splošen in govori predvsem o naravi kooperativ. Zato objavljamo tudi izvlečke iz nekaterih strokovnih gradiv, ki so jih pripravili v Mednarodni zvezi Kooperativ (International Cooperative Alliance, v nadajevanju ICA). Obenem podrobno predstavljamo to mednarodno kooperativno gibanje, predstavitev pa zaključujemo z aktualnim programskim dokumentom Agenda 21 za kooperative, ki kooperative z dobro argumentacijo postavlja med ključne akterje prizadevanj za okolju prijazen, trajnosten oziroma sonaraven razvoj. Morda se bo bralcem ta del zdel dolgočasen, saj so navadno dolgočasne vse deklaracije. Vendar se zdi zgoščena predstavitev narave kooperativ skozi premišljene dokumente smiselna. Predvsem pa je pomembna podrobna predstavitev vrednot in načel, skozi katere so kooperative nastale, se kalile, se obdržale in postale eno najširših gibanj na svetu, prisotno na vseh kontinentih z zavidljivim številom kooperantov, ki sega v številke blizu ene milijarde. Z objavo integralnega dokumenta o naravi kooperativ, ki ga je ICA sprejel ob svoji stoletnici leta 1995, smo si prihranili marsikateri ovinek, ki bi ga pri razlagi kooperativ sicer morali ubrati. Gre za premišljeno besedilo, ki vztrajno in sistematično razvija argumentacijo in poudarja temeljne vrednote kooperativ, brez katerih kooperativa ni tisto, kar pove beseda, in predvsem ne tisto, o čemer govori tradicija. Prvi del knjige je tako primeren kot gradivo, ki zagotavlja splošno znanje in pregled za vse, ki kooperative ustanavljajo, kot tudi za tiste, ki temu procesu posredno strokovno pomagajo; s tem mislimo predvsem na upravne službe na področju sociale in zaposlovanja ter najrazličnejše nevladne organizacije.
Poglavje o zadružništvu v Sloveniji in napotki za ustanavljanje kooperativ pa so povsem praktične narave; ta del knjige je prilagojen slovenskim razmeram in zato primeren predvsem za tiste, ki kooperative ustanavljajo pri nas, ali pri procesu ustanavljanja neposredno pomagajo. Zato smo na tem mestu zbrali nekatere praktične napotke za vse, ki razmišljajo o ustanovitvi kooperative; ob tem smo predstavili zakonski kontekst v Soveniji, ki smo mu dodali še kratek pregled razvoja kooperativ in zadružništva na Slovenskem. Pri tem so pomembne smernice Zavoda za zaposlovanja in Urada za mladino RS, ki sta doslej kooperative najbolj sistematično podprla.
SEMANTIČNE DILEME
Ob pisanju se je pojavila vrsta semantičnih dilem. Najprej se je bilo treba odločiti o uporabi samega pojma "kooperativa". Odločitev, da ne bomo govorili o zadrugah, ni bila težka, čeprav je najprimernejša zakonska osnova za formalno delovanje kooperativ Zakon o zadrugah, ki ga tudi podrobneje predstavljamo. V Sloveniji je zadružništvo preveč obremenjeno na eni strani z zgodovino, na drugi strani pa s sedanjostjo, ko so zadruge skorajda povsem omejene na kmetijski sektor in z njim povezano bančništvo, pa še to praviloma v smislu reorganizacije takšnih zadrug, kot smo jih poznali po drugi svetovni vojni. Sama organizacija ICA je v novejših nagovorih ZN ugotavljala, da so marsikatere organizacije, ki so se štele za kooperative, imele z resnično naravo kooperativ bolj malo skupnega in so svojim "članom" pogosto bolj škodile kot koristile. V knjigi ne bomo ne razpravljali o vlogi zadrug pri nas, niti je ne bomo vrednotili, saj za to obstaja vrsta drugih publikacij, delo zadrug pa lahko spremljamo tudi v javnih medijih obveščanja. Kooperative, o kakršnih govori ta knjiga, so preprosto drugačne, zato naj bo tudi njihovo poimenovanje temu primerno.
Naslednja dilema se je postavila pri izbiri pojmov, s katerimi opisujemo tisto, čemur bi v osemdesetih letih brez zadržkov rekli gibanje kooperativ ali kaj podobnega, pomenilo pa bi civilno-družbeno iniciativo, ki vključuje vse nosilce in izvajalce ideje ustanavljanja in podpore kooperativam.
Kooperativno gibanje je družbeno gibanje za promocijo kooperativ v najširšem smislu. Ko o kooperativnem gibanju govorijo v mednarodni zvezi kooperativ, s tem mislijo na vse člane kooperativ, na celotno strukturo in vse zaposlene v kooperativah, kot tudi na vse tiste, ki kooperativam pomagajo v strokovnem smislu in s širjenjem informacij.
Na samem začetku smo bralkam in bralcem dolžni tudi pojasnilo o enotni uporabi moškega spola kadar govorimo v množini. Glede na to, da ni novejših konvencij, ki bi zadostile potrebi po jasnosti v izražanju, ko gre za moškega ali/in žensko, smo povsod uporabljali veljavno pravilo in v primeru, ko gre za množico moških in žensk uporabljali moški spol množine. Tako pišemo o članih in ne o članih in članicah, o ustanoviteljih in ne o ustanoviteljih in ustanoviteljicah, o bralcih in ne o bralcih in bralkah, pri tem pa vedno in v vseh primerih mislimo in govorimo o moških in ženskah enako. Prosimo vas, da to opombo pri branju upoštevate. Uvodoma je treba povedati, da je vloga žensk v kooperativnem gibanju izjemna, večina organizacij - med njimi posebej ICA - pa je za vprašanje enakopravne vloge žensk v odločanju prav zato še posebej občutljiva.
MOTIVI ZA PISANJE KNJIGE O KOOPERATIVAH
Sčasoma se je pokazalo precej več motivov, kot jih je bilo na samem začetku. Začetki razmišljanj segajo v zgodnja devetdeseta leta, ko so skupine, ki so ustanovile Mrežo za Metekovo v Ljubljani (kakih 200 kulturnih, umetniških, socianih, civilnodružbenih in drugih skupin), želele še v času obstoja JLA iz njenega bivšega štaba napraviti multikulturni center; takrat so začele razmišljati tudi o sodobni, alternativni ekonomiji tovrstnega centra. Koncept med seboj povezanih kooperativ, ki bi izmenjevale svoje storitve, se je ponujal kar sam po sebi. Skupine so si želele avtonomije in seveda povsem konkretnega preživetja. Težke okoliščine ob začetku nastajanja mulitkulturnega centra (nelegalno rušenje obljubljene lokacije leta 1993, na katerega so kulturniki odgovorili z zasedbo, kar je mestne oblasti tako razkačilo, da so na lokaciji za nekaj let ugasnili elektriko in zaprli vodo, s tem pa odprli prostor za vandalizem in nekontrolirano vseljevanje najrazličnejših ljudi z "roba" družbe) so ustvarile atmosfero, v kateri je bilo sodelovanje takorekoč nuja za preživetje. Vsi, ki so se na Metelkovi združili v teh nemogočih razmerah, pa so se rade volje in demokratično (na skupščini t.i. razvojnega načrta) odločili za podporo predlogu, da bi na Metelkovi velik del poslov vodili skozi model kooperativ. Tako so že spomladi leta 1994 izoblikovali osnoven koncept, po katerem naj bi na Metelkovi delovale naslednje kooperative: kooperativa za organizacijo kulturnih prireditev, tehnična ekipa za kulturne prireditve (luč, zvok), številne likovne in obrtniške delavnice, kooperativa mladinskega hotela, kooperativa za hišniška dela in varovanje lokacije ter kooperativa za gradbena dela, arhitekturo in oblikovanje. Ministrstvo za delo in Zavod za zaposlovanje sta se z odobravanjem odzvala že konec leta 1994, v začetku leta 1995 pa se je odzval tudi Urad za mladino pri Ministrstvu za šolstvo in šport. Eksperimentalne kooperative na Metelkovi so tako stekle, takoj pa se je pokazala tudi potreba po publikaciji, saj je razumevanje narave kooperativ za člane predpogoj normalnega sodelovanja, za kooperativo pa imperativ uspešnosti in s tem preživetja. Najbrž drži ocena, da so na Metelkovi preživele tiste kooperative, katerih člani so se popolnoma zavedali, da je usoda kooperative odvisna od njih samih in ne od finančne pomoči, ki so jo prejeli v začetni fazi delovanja.
Podpori modelu kooperativ je botrovala splošna situacija v zaposlovanju v Sloveniji, saj je v začetku devetdesetih let brezposelnost začela rasti. Za to sta bila predvsem dva razloga: velika izguba delovnih mest zaradi prestrukturiranja v gospodarstvu in manjše število odprtih delovnih mest za iskalce prve zaposlitve. Obenem je atmosfera vse večje tekmovalnosti med ljudmi v negotovih ekonomskih in socialnih razmerah predstavljala dodaten motiv za objavo publikacije, ki govori o možnostih sodelovanja in vzajemne pomoči za preživetje. Ne boj vseh proti vsem, temveč usklajevanje in sodelovanje. Nikomur od bralcev ni treba posebej predavati o odnosu do kooperativnosti v Sloveniji, saj je ta tema že lep čas predmet pregovorov. Eden od tujih proizvajalcev avtomobilov je to lastnost ujel v učinkovit marketinški slogan "zelena zavist". Prav zato je promocija konceptov, kot so kooperative in sistem trgovanja z lokalnimi izmenjavami, v tem prostoru in v tem času toliko bolj smiselna, saj posega v temeljno in paradigmatsko naravnanost vsakega posameznika in posameznice.
VPRAŠANJA SO TOREJ NASLEDNJA:
Ali znamo drug v drugem prepoznati dobre lastnosti, kvalitetne veščine in nadarjenosti, znanja in sposobnosti ter jih v sodelovanju in medsebojni odprti komunikaciji tako preplesti, da bo skupina bolj učinkovita in se bo lahko naslonila na lastno notranjo moč? Ali je v atmosferi, ki ji vladajo negotovost, tekmovalnost in konkurenca, možno odpreti prostore, kjer vlada sodelovanje, solidarnost, spodbujanje in vzgajanje različnosti, avtonomija posameznikov in skupine, nepodkupljivost in resnična odgovornost do naravnega in humanega okolja, ki se kaže v resnični skrbi tako za človeka kot za ekosisteme?
Knjiga, ki sta pred vami, spodbuja k premisleku in odpira določene možnosti. Kooperative na način, kot ga opisujemo tukaj, v Sloveniji šele začenjajo svoje delovanje. Izkušnja, ki so jo in jo še preživljajo na Metelkovi, je poučna. Srečali so se z vrhunci občutka skupnosti, solidarnosti, moči v sodelovanju in medsebojni toleranci, srečali pa so se tudi s skrajno okrutno sebičnostjo, nekomunikativnostjo in sovraštvom. Mar ni ta opis znan tudi iz splošnega slovenskega miljeja na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta? Zdi se, da vrednote, ki so jih oblikovala civilno družbena gibanja v osemdesetih letih - solidarnost, toleranca, avtonomnost, nenasilje in izobraževanje -, zahtevajo, da jih ponavljamo vedno znova in jih kalimo tudi v praksi.
Za - v uvodu lahko zapišemo - uspešen začetek eksperimentalnih kooperativ, ki so nam vsem prinesle veliko izkušenj, brez katerih bi bila ta knjiga gotovo revnejša, se moramo zahvaliti številnim delavkam in delavcem v državni upravi (Ministrstvo za delo, Zavod za zaposlovanje - republiški zavod in ljubljanska enota), Uradu za mladino, Mestni občini Ljubljana in predvsem vsem tistim, ki so v resnično težkih razmerah delali na Metelkovi in zanjo.
Marko Hren
Glogovica, april 1997