Veliko razlogov obstaja, da ločimo proletariat od tega, kar danes imenujemo prekariat; razlog za popularizacijo besede je nedvomno njena rimanost s proletariatom; Toda - proletariat je produkt razrednega boja, prekariat pa živi v času, ko razredni boj ne pomeni več centralnega bojišča za usodo delavstva; zato je narobe, da se beseda prekariat uporablja v enaki uporniški obleki kot proletariat; za proletariat ni druge kot boj proti kapitalizmu; pri prekarnih pa kapitalizem ni več edina usoda - vse več je možnosti samozaposlovanja celo izven trga - torej prekarni niso najbednejši sediment delavstva ampak so sled postdelavskih in postkapitalističnih fenomenov. Če izgradimo avtonomijo, ki za svoje preživetje ne potrebuje niti trga, niti države, potem ti, ki so bili včeraj največja beda od bede - prekarni - postanejo kreatorji novih svetov; zato na prekarnost gledamo pozitivno in z velikim upanjem, medtem ko nekateri še vedno iščejo krivca za prekarnost in ga vreči z oblasti; To ni potrebno. Če igramo prav (skrbimo zase avtonomno), bodo 'bad guys' to storili sami en drugemu in se nam za to ni treba mazati rok, še manj pa svojega intelekta in duhovnosti.

Medtem ko nevladne organizacije prodajajo avtonomno sceno desnici, jo razne kao-anarhistične kao-radikalne skupine skušajo na vsak način stlačiti v levi del političnega bojiššča. Oboje je v osnovi narobe, obsojeno na propad in vse skupaj zadošča, da bodo žrtve te igre moči levice in desnice še naprej masovno padale na bojišču; če pa bi gledali na prekarne s pozitivne strani, potem so to znanilci nove dobe, naši zavezniki v iskanju neizrabljenih priloznosti za medsebojno povezovanje za to, da se oblikuje avtonomna sfera.