opomba prevajalca: »cohousing« - je nov tip naselja (stanovanjske skupnosti), kjer stanovalci aktivno sodelujejo pri oblikovanju življenja, sodelovanju in delih v naselju (vir: internet)
Prevod pričujočega besedila ni narejen na »visokem« nivoju, saj moja gimnazijska Angleščina verjetno ni dovolj za to strokovno besedilo. Zato se opravičujem v naprej in prosim, da bralci, katerim je ta jezik bolj domač, besedilo dopolnijo ali popravijo.
Matthieu Lietaert – Cohousing - stanovanjska skupnost: nova oblika mrežnega sodelovanja, ki temelji na urbani skupnosti
Zadnjih 50 let priča o radikalni transformaciji urbanega konteksta, ki vpliva na vsakodnevno življenje ljudi. Po eni strani se to dogaja vzporedno s porastom osebne svobode posameznika, pa vendar po drugi strani vzporedno z manifestnim kolapsom družbe. Ta dvojni fenomen ni samo ne-precedenčen v zgodovini ampak je povezan s pomembnim paradoksom: posamezniki izgubljajo vezi z družbo v obdobju, ko bi jih potrebovali veliko bolj kot prej. Dejstvo je, da mnogi uživajo pozitivne strani urbane individualne svobode kjer se čutijo poleg tega bistveno bolj izčrpane v boju za obstanek lebdeč na svojem dnevnem stresnem nivoju, tekmovalnem delovnem kontekstu, spremembah v družini (posebej samske ženske z otroci), omejeno mobilnostjo in socialno izolacijo sodobnega urbanega življenja.
V tem kontekstu so se nekatere družine in posamezniki odločili preoblikovati pomen družbe z razvijanjem stanovanjskih skupnosti, urbanih sosesk. Čeprav ideja ni nova, je pa – jasno – njena prilagoditev modernemu življenju. Pojavila se je pred 30 leti na Danskem in podobne stanovanjske skupnosti zdaj živahno rastejo po celem svetu, največ po USA in EU.[1] Njih uspeh je danes tako očiten, da je sploh prvič na globalni lestvici razpreden poseben model fleksibilne skupnosti. Če nekateri oporekajo češ, da globalizacija hoče uničiti kulturne raznolikosti, jim je fleksibilnost stanovanjskih skupnosti omogočila odpor in prilagoditev potrebam ljudi v različnih kulturnih kontekstih.
Ta članek je narejen v dveh delih: najprej analizira nekatere od sedanjih sprememb pojavljajočih se v mestih in razlaga kako je lahko 'cohousing' razumljen kot uporabna alternativa za veliko prebivalcev urbanih mest v zori 21-ega stoletja.
Sodobna mesta in kriza družbe
Mesta so bila vedno pojmovana kot eden glavnih dosežkov zahodne civilizacije (op.pr.: kako – ali vzhodna civilizacija NI imela mest ?? – nakladanje) in ne preseneča, da je veliko mislecev posvetilo del svojega dela njihovi analizi. Aristotel, grški filozof jih je v osnovi videl kot prostor politike, za Rousseau-ja [2] pa je bil to prostor, kjer so se lahko meščani zbirali in branili pred avtoriteto države. Celo Max Weber, eden najpomembnejših sociologov zgodnjega 20-ega stoletja je menil, da je bil to eno najpomembnejših prostorov svobode in meščanstva koncem mračnega srednjega veka. Skupna točka njihovih zapisov je opis mesta kot utripajočega prostora napolnjenega z bogatimi medosebnimi odnosi, prostora kjer je bilo mogoče dosegati nove cilje, kjer so se ljudje počutili varne, zaščitene in prostora kjer so lahko sobivale kulturne razlike.
Kaj naj bi mislili o mestu ob zori 21ega stoletja? Ali je še vedno trdnjava varnosti o kateri so mnogi sanjali? Ali pa je magnete kateremu se ni moč upreti in požira ljudsko energijo? Mesta so z več vidikov zelo razburljiv prostor za bivanje, vendar v zadnjih 30 letih s hitro finančno globalizacijo izgubljajo značaj zaščite za kogarkoli. Ljudje čutijo, da se morajo zelo hitro prilagajati urbanim spremembam okolja (služba, družina, geografija, kulture, jeziki itd). Tako kot podjetja, države in vse institucije od cerkve do šole, so tudi posamezniki pod pritiskom močne globalne dinamike.[3] To dnevno vpliva in menja življenje meščanov. Odslej je mesto lahko primerjano s kentaurom: na eni strani fascinira s svojo 'lepoto' glede na raznolikost opravljanih aktivnosti, po drugi strani so mesta utrudljiv prostori, kjer ljudje neprestano hitijo.[4]
V tem kontekstu spreminjajočih se mest resnično primanjkuje socialnih stikov. Od 1960-ega dalje so urbane spremembe večkrat pritisnile na družbo, kar se je končalo z obdobjem globoke krize.[5] Ko so mesta postajala vse večja so si posamezniki bolj in bolj prizadevali ohraniti svoje kulturne korenine in razvit družbene mreže v svojih soseskah. Spremembe v razdaljah do delovnih mest, delovnih pogojih in predvsem individualne težnje so trije najpomembnejši faktorji katere je treba upoštevati. Celo struktura družine, katero lahko definiramo kot obliko družbe najbližjo posamezniku, se progresivno oddaljuje od stabilne institucije kot je bila nekoč. Zaradi tega razloga ni slučaj, da število eno-starševskih družin in samskih v urbanem kontekstu močno raste.[6]
Rezultat tega je, da je družba precej manj učinkovita pri zaščiti posameznikov pred zunanjimi grožnjami kot je bila prej. Mesta zato odkrivajo nov paradoks: med tem ko število meščanov ni nikoli bilo tako veliko, večina njih ne pozna svojih sosedov. V bistvu ocene kažejo, da 3Mrd ljudi (50% populacije) živi v mestih v 20079 (op.p.: napačna številka?); osamljenost je postala glavna značilnost urbanega življenja, in da je telefonska (internetna) komunikacija raje kot iz-oči-v-oči v konstantni rasti.[7]
Cohousing: aktivna mestna soseska
Prvo tako sosesko je naredil za 27 družin leta 1972 v bližini Kopenhagna danski arhitekt in psiholog. Sprožil jo je članek Bodil Graae, kjer je dokazovala, da bi otroci morali imeti sto staršev.[8] Izvirno dansko ime za «cohousing« je bilo bofaelleskaber, kar knjižno pomeni 'živeča skupnost'.[9] Prva 'co-housing' je bila narejena za dva glavna namena: povečanje kvalitete socialnega življenja bivajočih in zmanjšati breme vsakdanjega življenja med povečevanjem prostega časa doma.
Cohousing je razvoj soseske kjer so kombinirane osebne in skupne olajšave in v tem smislu nudi odgovore na socialne in praktične potrebe sodobnih prebivalcev urbanih mest. Bilo je skrbno oblikovano in v letih dokazano, da olajša življenje, ga naredi bolj zelenega, bolj socialnega in zabavnega med tem ko zaščiti osebno sfero vsakega posameznika – obojih: odraslih in otrok. Kot razlaga Randi iz Trudeslund-cohousing-a v Kopenhagnu: “Ko sva se poročila, sva mislila, da bi bilo lepo, če se preseliva z vasi v Kopenhagen. Bilo je kot začetek novega življenja. Vendar po nekaj časa, in ko sva začela dobivati otroke, sva začela pogrešati dobre strani majhnih skupnosti. Pogrešala sva družbene vezi, kjer je bilo lahko pogovarjati se z drugimi, ko se človek vrne z dela, tekanje in igra otrok z drugimi otroci običajno.”[10]
Prednost je v tem, da je vse brez strogosti na takem prostoru. Vse je odvisno od tega, kaj skupnost lahko nudi in kaj skupina posameznikov želi ustvariti. Z drugimi besedami: sosedje sami so na voznikovem sedežu. Koncept sam seveda ni bil nov. V bistvu je bilo življenje v malih skupnostih organizirano že od antike pa do predindustrijske dobe. Med renesanso ključni eseji kot npr. Thomas More-ovoa Utopia iz leta 1516 or Tommaso Campanella-ovo Mesto sonca leta 1623, poudarja težave – ne pa potreb – glavnih skupnosti v mestih. Precej kasneje, ko tendenca postane jasnejša v 19-em industrijskem stoletju, pisanja prvih utopičnih socialistov tudi poudarjajo sporna vprašanja družbe. Danes je novo to, da ljudje skušajo dopolniti to staro idejo družbenega življenja s sedanjim hitro spreminjajočim urbanim kontekstom, katerega označuje fleksibilnost. V post-industrijskih družbah 'cohousing' usposablja ljudi, da na novo aktivno kreirajo podporne soseske v brezosebnih mestih.[11] Kot poudarja Birgit, iz Rio 'cohousing'-a v centru Stockholm-a: “važna ideja s to zgradbo je kreiranje vaški podobne skupnosti, kjer poznaš sosede, imaš varnost odnosov in ti daje ter prejema podporo. Nekaj socialnega kapitala – če želite – ampak v urbane kontekstu.”[12]
Koncept se je hitro razširil in dosegel Nizozemsko, kjer je bil prvi 'cohousing' zaključen v letu 1977. Švedska, ki ima močno zgodovino skupnosti od 1930-ega, je tudi sledila in 'cohousing' model je bil predpisan in priznan od oblasti v letu 1980. (op.prev.: v SLO so tovrstna naselja začeli graditi po letu 1975 – primer: naselje privatnih hiš v Dravljah, Ljubljana/Šiška, ki je pa le deloma uspešno zaživelo). V zadnjih 15 letih se je 'cohousing' razširil po USA, UK, Avstraliji, Novi Zelandiji, Kanadi, in Japonskem in o njem razpravljajo v ostalih delih Evrope. Vsega skupaj deluje uspešno deluje preko 1000 takih skupnosti in v njih živi približno 1 % danske populacije. Še več – približno isto število projektov je začetih v zadnjem desetletju in bodo kmalu pripravljeni sprejeti nove prebivalce.[13] Znaiiv indikator ni samo 'boom' teh skupnosti ampak tudi fenomen internetnih skupnosti , v glavnem v USA. Internet je v bistvu odločilen vir informacij, kjer 'cohouse'-erji delijo izkušnje in se učijo iz svojih uspehov in napak.
'Cohousing'-i običajno zajemajo 15 do 35 družin t.j. med 50 in 100 ljudi, ki organizirajo skupne prostore in delijo aktivnosti. Veliko strokovnjakov meni, da je več razlogov za tako število družin. Na eni strani manjše število enot težje vzdržuje privatno sfero posameznika (op.p: kar je napaka v SLO-modelu) in težje enakomerno distribuira naloge dnevnega vzdrževanja.[14] Še več – mala skupnost je preveč prizadeta, če ena družina odide ali vstopi v skupnost.[15] Po drugi strani, pa v 'cohousing'-u s preko 35 enotami postane pretežko poznati vse stanovalce in stopnja socialne kohezije upade. Seveda to ne pomeni, da je 'cohousing' omejen v velikosti. V primeru Munkesoegaard 'cohousing'-a na Danskem je 100 enot ampak so te razdeljene v 5 skupin z 20 enotami. (op.p.: v Lj. 8 skupin s po 7 do 9 enotami/hišami) kjer vsaka olajšuje kohezijo.
Končni važni element, katerega je treba poudariti, je specifični, karakteristični in različni kulturni kontekst katerega imajo 'cohousing'-i (na Danskem na primer so v privatni lasti in grajeni horizontalno, locirani suburbano(kot SLO – op.p.), na Švedskem pa v javni lasti, grajeni vertikalno in locirani v centru mesta, na Nizozemskem so razdeljeni v manjše skupine itd). 'Boom' poteka paralelno v USA in EU. Kot pravi Hanne iz Dreierbanken na Danskem: “V zadnjem desetletju poteka razvoj podobnih skupnosti posebej za starejše ljudi in jih je verjetno več kot za standardne družine (op.p.: v SLO naselje za starejše občane ob Zbiljskem jezeru).[16] In Ingrid iz Stockholm-a potrjuje, “Na Švedskem kaže, da je običajno, če človek sploh nima več ljudi okoli sebe, ko je starejši. Zato sem dobila idejo, da se preselim v tako skupnost.[17] Te skupnosti imajo prednost, da lahko pomagajo pri integraciji starejših in različno sposobnih ljudi z večjo družbo v nasprotju s tem, da jih posebej omejujejo.[18]
Zaključek
V kratkem eseju je treba podčrtati nekaj končnih komentarjev. Kot je bilo prikazano 'cohousing' model ponuja odgovore na nekaj glčavnih problemov sedanjega urbanega konteksta: kolapsa družbe in atomizacije posameznikov. Za prostorsko razmišljanje ni bilo mogoče razviti ideje v podrobnosti, ampak je važno poudariti nekaj očitnih primerov kako »vaškim-podobne« skupnosti pomagajo ljudem uživati prosti čas na materialnem in socialnem nivoju. V bistvu je uspeh 'cohousing'-a tisti, ki ponuja praktične rešitve za probleme meščanov s katerimi se večinoma soočajo. Če ponudim manjši primer: odrasli kuhajo običajno samo 3 ali 4-krat mesečno, prihranijo dnevno eno uro, da se ukvarjajo s hobijem, se sprostijo ali prežive čas z otroci, partnerji, ali prijatelji. Sosedska pomoč pri vodenju otrok v ali iz šole - in čas na delu je bolj efektivno izkoriščen, deljenje avtomobilske vožnje,, posojanje orodja, čas v bankah, nakupovalne skupine itd. omogočajo prihranke časa, prostora in denarja ter povečujejo socialne vezi. In na koncu je treba poudariti, da ima vsak član 'cohousing'-a možnost, da se distancira in enostavno uživa individualen čas v privatnem stanovanju.
Na novo zgraditi družbo je seveda daleč od enostavnosti. Končno – zakaj ne bi potem vsi živeli v takih sosedskih skupnostih? To vprašanje odpira vrata temu kar je treba – mislim - poudariti in glavni problem s katerim sooča 'cohousig': v hiper-individualistični družbi je glavni izziv naučiti se oz. bolje na novo vzgojiti znanje o procesu skupinskega odločanja z drugimi člani skupnosti. Posledice vezane na vzgojo otrok, nadzor nad skupnimi domačimi dolžnostmi, upravljanje s skupnim domačim proračunom sin tako naprej so v bistvu pomembna vprašanja o katerih nismo več navajeni razpravljati s sosedi. Glede na to, da živimo v multi-kulturnih družbah, je to verjetno največji izziv. Veliko delujočih 'cohousing'-ov predstavlja važen vir znanja iz katerega se lahko vsakdo uči.
Zapiski
[1] - McCament, K. & Durrett, C. (1993), Cohousing: A Contemporary Approach to Housing Ourselves, Ten Speed Press; Meltzer, G. (2005), Sustainable Community: Learning from the cohousing model, Trafford Press.
[2] - Todorov, T. (2001), Frail happiness: An essay on Rousseau, Pennsylvania University Press.
[3] - Strange, S. (1996), The Retreat of the State: Diffusion of power in the world economy, Cambridge University Press.
[4] - For a similar argument, see Merrifield, A & Swyngedouw, E. (eds) (1995), The Urbanization of Injustice, London: Lawrence & Wishart; Brenner, N & Keil, R. (eds) (2006), The Global Cities Reader, London: Routledge; Smith, M P (ed) (1992), After modernism : Global restructuring and the changing boundaries of city life, New Brunswick: Transaction.
[5] -Delanty, G. (2003), Community, London: Routledge.
[6] - Kroger, T & Sipila, J. (eds) (2005), Overstretched: Families up against the demands of work and care, Oxford: Blackwell; Kaufmann, F (ed) (2002), Family life and family policies in Europe, Oxford University Press.
[7] - Bugeja, M. (2005), Interpersonal divide: The search for community in a technological age, Oxford University Press; Stivers, R. (2004), Shades of loneliness: Pathologies of a technological society, Lanham: Rowman & Littlefield.
[8] - Bergamasco, F & Canossa, G. (2003), Sostenibilità e Integrazione, thesis in architecture, University of Venezia, Italy.
[9] - McCament, K. & Durrett, C. (1993) op. cit.
[10] - Interview with Randi, Trudeslund cohousing, Copenhagen, Denmark, July 2007
[11] - McCament, K. & Durrett, C. (1993) op. cit.
[12] - Interview with Birgit, Rio Cohousing, Stockholm, Sweden, July 2007.
[13] - Meltzer, G. (2005), op.cit.
[14] - Interview with Randi, Trudelsund Cohousing, Copenhagen, Denmark, July 2007.
[15] - Meltzer, G. (2005), op.cit.
[16] - Hanne, Dreierbanken cohousing, Odense, Denmark, July 2007.
[17] - Ingrid, Sodrastation cohousing, Stockholm, Sweden, July 2007.
[18] - Durrett, C. (2006), Senior Cohousing, Ten Speed Press; Brenton, M. (1998), We’re in Charge: Cohousing Communities of Older People in the Netherlands: Lessons for Britain.