UniverzalniTemeljniDohodek ali UTD (gl. tudi UtdKooperative)

Druge kratice in podobni pojmi :

• BI - Basic Income

• EDS - EnotnaDavcnaStopnja

Zanimivi linki :

• http://libertarec.blogspot.com/2006/09/to-big-or-to-nit-that-is-question.html

• http://www.urosboltin.com/UTD/index.htm

• http://www.gibanje.org/index.php?id=2439 ---> Gibanje od Drnovška

• http://www.zalozbakrtina.si/zbirke/krt/129.htm ---> Knjiga

• http://www.urosboltin.com/UTD/Izacuni.htm

• http://www.dostje.org/Prekla/article.php3?id_article=96 --> Andrej Kurnik

• http://www.etes.ucl.ac.be/BIEN/Index.html --> Mednarodno

Kniga : Philippe Van Parijs : TEMELJNI DOHODEK ZA VSE ( UTDParijs.doc )

• UTD : Robert M. Solow

gre za predlog, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem), izplačevala fiksno in za vse enako mesečno vsoto.

UTD na ravni eksistenčnega minimuma razširi pravičnost, poveča svobodo, izboljša življenje ljedem brez službe in pomaga okolju.

Upravičenost : Dohodek, ki ga prinaša naravni kapital, lahko obravnavamo kot ekonomsko podlago enega dela UTDja. Drugi del izhaja iz tega, da je letni proizvod nacionalnega gospodarstva v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, in ne samo od prizadevanja podjetnikov in njihove lastnine.

VIRI : odpadejo otroški dodatki, odpadejo druge sobvencije in socialni transferji, odpadejo nadomestila za brezposelne, šolarjem in študentom, odpadejo javna dela, odpadejo davčne olajšave

dodatni viri : obdavči (oz. odda v najem državi) se neizkoriščena stanovanjska površina, Obdavči (oz. odda v najem državi) se neizkoriščena zemlja, vsi prihodki t.j. tudi za potne stroške in malico se obdavči, EDS 20%, Znižanje stroškov za državo (vojska, uprava, policija, sociala,...), zmanjšanje dela na črno in sivo ekonomijo, obdavčenje energije, ...

Ali je UTD izvedljiv; ga je mogoče uveljaviti?

Kakšni so stranskimi učinki? Zaradi obstoja UTD bi se nekaj ljudi umaknilo s trga delovne sile in bi začeli lenuhariti.Večina od umaknjenih pa bi začela delati zelo intenzivno na področju doseganja svojih ciljev... recimo gradnja hiše, jadrnice, vikenda, vzgoje otrok, športa, konjičkov, sociala, pomoč drugim, javna dela...

Ali je UTD sploh zaželen? Levičarji ... levo libertarno stališče. Po njihovem mnenju naj bi bil temeljni cilj družbene ureditve to, čemur pravijo »dejanska« svoboda. Ljudje bi morali imeti ne samo abstraktno pravico, da lahko izberejo svoj življenjski slog, temveč tudi ekonomska sredstva, da lahko to pravico pretvorijo v živo dejanskost. UTD, ki bi bil določen nekje blizu eksistenčnega minimuma, bi kot možnost ponudil prosti čas, premišljevanje, študij, nepopularne umetniške podvige ter neplačano ali slabo plačano posvečanje dobrim delom in ciljem.

Drugi komentatorji ponujajo precej drugačno upravičenje za uvedbo UTD. Razdeljeno je na dva dela: delniškega in likvidnega. Delniški del pojmuje zemljo in naravne vire na ozemlju neke družbe za dediščino celotne skupine. UTD — nepogojen in enak za vse — je eden od ustreznih načinov delitve teh darov narave, do katerih so enako upravičeni vsi; dohodek, ki ga prinaša naravni kapital, lahko obravnavamo kot ekonomsko podlago socialne dividende. (To je bila seveda tudi pomembna osnova za davek na zemljiško vrednost, ki ga je predlagal Henry George. Ta misel bi se utegnila zdeti privlačna narodom bivše Sovjetske zveze in nemara še vedno tudi državam v razvoju.) Likvidni del pa izhaja iz opažanja, da je letni proizvod nacionalnega gospodarstva v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, sporazumov, institucionalnega kapitala — morda je za to celo preveč različnih imen — ne pa samo od prizadevanja posameznikov in njihove lastnine. Ta skupni del bi moral biti na razpolago za skupne cilje, in UTD je zagotovo eden od naravnih načinov, kako ga uporabiti. .. Jemanje brez dajanja krši normo vzajemnosti; mesečno plačo si je treba prislužiti z neke vrste uslugo družbi, tudi če to ni plačana zaposlitev. To nam spet kaže, da je težko ločiti zaželenost in izvedljivost: zaradi te lastnosti je predlog UTD po njihovem verjetno politično nesprejemljiv.

... Prerazdelitev že po definiciji nekaterim prinese koristi, drugim pa izgubo. (Van Parijs ima morda prav, ko pravi, da bo UTD z ublažitvijo negotovosti prinesel dvig učinkovitosti, ne trdi pa, da bo to zadoščalo za pokritje stroškov njegove uvedbe.) Vsakdo, ki hoče po demokratični poti udejanjiti takšno politiko ničelne vsote, nujno potrebuje široko podporo. Predlagatelji UTD bi se lahko marsikaj naučili iz teh v bistvu dokaj naklonjenih komentarjev, kot so npr. zbrani v pričujočem zvezku.

S čim naj primerjamo to številko? Predstavlja samo kakih 3,5 odstotka BDP, približno toliko, kolikor znašajo vojaški izdatki. Vendar je to kakih 18 odstotkov celotnih zveznih (proračunskih in zunajproračunskih) prihodkov in torej predstavlja precejšen delež sredstev osrednje vlade. Opozarjam, da bi s tem ponudili UTD v višini 1800 dolarjev letno na samskega človeka, kar verjetno ni dovolj, da bi si kupil kaj prida »dejanske« svobode. Višji UTD bi seveda pomenil ustrezno višji bruto strošek. Če UTD dvignemo na vsoto okoli 8000 dolarjev na leto, kar v grobem predstavlja »prag revščine« za samskega človeka, se bruto strošek poveča na 16 odstotkov BDP in 80 odstotkov zveznih sredstev. To pa je precej več kot le neznatne spremembe. Ronald Dore predlaga, da bi za družbeno dividendo porabili 40 odstotkov BDP, kar je približno dvakrat več, kot znaša sedanji zvezni proračun. Vendar si pri tem zamišlja družbo, ki bi bila precej drugačna od današnje. V Evropi velja splošno pravilo, da vsak dohodek, ki je manjši od polovice povprečnega, že pomeni takšno revščino, da je potrebna pomoč. Takšno pojmovanje ima precejšnje prednosti pred merilom za določanje praga revščine v ZDA, v katerem ne manjka dobro znanih popačenj, tako navzdol kot navzgor, in sploh ne upošteva družbenega in psihološkega pomena sorazmernega pomanjkanja. Trenutno povprečni družinski dohodek v Združenih državah znaša okrog 40.000 dolarjev; če bi uporabili evropske standarde, bi to za družino, ki jo sestavljata dve odrasli osebi, pomenilo UTD v višini približno 10.000 dolarjev. Vendar ni jasno, ali je lajšanje revščine, kakorkoli jo že definiramo, sploh osnovni namen UTD.

Toda ti preprosti izračuni pravzaprav niso ključni. Vsak ne povsem neznaten UTD bo spremenil motivacijo mnogih, tako rekoč vsakogar: od prejemnikov UTD, njihovih sorodnikov, davkoplačevalcev, delodajalcev, hipotekarjev, vse do prodajalcev umetnin in tako naprej. In kadar se spremeni motivacija, se spremeni tudi obnašanje. Preden se odločimo, kaj naj si mislimo o samem predlogu, bi bilo načeloma dobro poznati te učinke na »splošno ravnotežje«. Seveda tega ne more dokončno izračunati nihče. Na srečo pa bodo verjetno dovolj relevantni samo nekateri preseki, in te bi se morda dalo izslediti. Zagotovo so zanimivi, na primer, učinki na ponudbo delovne sile. Če bi uvedba znatnega UTD veliko ljudi spodbudila k temu, da bi delali manj ali sploh ne, bi bil skupni dohodek družbe nižji, tako da bi se povečal delež, ki bi šel v prerazdelitev. Nekateri komentatorji opozarjajo, da ponudba dela ne kaže velike odzivnosti na (majhne) spremembe v višini plač po odbitju davkov. Ta pripomba je zagotovo upravičena. Vendar bi UTD prinesel tako višjo stopnjo obdavčitve kakor tudi enoten prejemek; takšno kombinacijo, ki jo ekonomisti imenujejo učinek nadomestila in učinek dohodka, pa je zagotovo treba skrbno analizirati.

Zgodnejši predlogi negativne dohodnine (ND) so doživeli brodolom zaradi spoznanja, da so trije zaželeni učinki ND aritmetično nezdružljivi. Ti trije učinki so: (a) sistem mora zagotavljati spodoben dohodek za tiste, ki so brez drugih dohodkov, (b) sistem ne sme izplačevati nobenega dohodka premožnim in (c) mejna davčna stopnja na nizke zaslužke ne sme biti tako visoka, da bi demotivirala delavce. UTD te težave razreši na drastičen način: mejno davčno stopnjo na zaslužek pušča nespremenjeno, hkrati pa izplačuje enako vsoto tako bogatim kot revnim in s tem neposredno krši (b). Zato iz zgodovine ND ni mogoče sklepati, da bi tudi UTD pestili isti nezaželeni učinki na ponudbo delovne sile. Vendar ima tudi UTD svoje težave. Potrebnih bo še veliko raziskav in širša razprava, da bi jih lahko razrešili. Pri tej razpravi je vredno vztrajati.