KEMIČNO KASTRIRAN MAČO
Anton Komat
- Človek natrosi vsako leto nad 6 milijonov ton pesticidov, dovolj za desetkratni pomor človeštva. Le 0,1% doseže »ciljnega škodljivca«, večina strupov slej kot prej konča na naših krožnikih in v naših kozarcih. Stroka in politika ukrepata le v primerih hudih nesreč, kar vodi v stanje, v katerem lahko problemi množičnega zastrupljanja ljudi in narave dosežejo katastrofalen obseg, še preden bomo to sploh zaznali. Razkritje xenoestrogenega delovanja številnih sintetičnih kemikalij (pesticidov) nam je zadnje opozorilo, da je že resno ogrožena civilizacija in sam biološki obstoj človeške vrste.
Smrtni ples spermijev Bil je dan izmed mnogih, ko je Niels Skakkebaek nemo zrl skozi okular svojega mikroskopa in opazoval dogajanje v živem vzorcu sperme moškega obolelega za rakom na modih. Niels je videl množico deformiranih spermijev, nekatere z dvema glavama, take z dvema repoma, pa take, ki repa sploh niso imeli. Gledal je spermije, ki so se v ponorelem plesu vrtinčili naokrog, velika večina spermijev pa je bila negibnih, mrtvih. Prizori iz objektnega stekelca so se mu vse pogosteje ponavljali, v desetinah in stotinah pregledanih vzorcev. Tistega leta 1992 pa je Niels Skakkebaek, raziskovalec plodnosti s kopenhagenske univerze, vse bolj pričel povezovati dva na videz nepovezana podatka. Prvi je govoril, da je od leta 1938 do 1990 število spermijev moške populacije (spermcount) padlo za polovico, druga raziskava pa je govorila, da se je pogostnost raka mod na Danskem v letih od 1940 do 1980 potrojila. Zamisel o tesni povezanosti obeh dogajanj ga je obsedla. Pregledal je preko 60 znanstvenih virov in ugotovil, da pri obeh primerih zanesljivo ne gre za genetske okvare, ker bi bil za to čas geneze obeh obolenj prekratek. Zaslutil je, da zlo prihaja iz okolja, in kmalu je dokazal, da zadaj stoji en sam hudo strupen in zahrbten vzrok, skupni povzročitelj obeh obolenj, sintetične kemikalije, ki imajo značaj hormonskih disruptorjev (HD) in so poimenovane xenoestrogeni. Za HD ni varnih doz Hormonski disruptorji (HD) niso klasični strupi, niti to niso tipične kancerogene snovi. Ne delujejo namreč po linearni logiki prevladujočega eksperimentalnega protokola, ki še vedno temelji na Paracelsusovem aksiomu, da večja doza strupa pomeni tudi njegov večji učinek. Delujejo ravno obratno, največji učinek imajo pri koncentracijah, ki so pogosto pod mejo detekcije najsodobnejše analitske kemije. S tem HD nesporno dokazujejo, da zanje ni varnih doz, torej, da so vse »dopustne« in »še nenevarne« koncentracije navadna prevara in pragmatičen kompromis politike in kapitala. HD delujejo nelinearno in izjemno kompleksno, zato njihovo proučevanje zahteva popolnoma drugačen metodološki pristop. Ta nikakor ne sme biti determinističen, kajti prav uporabljene deterministične metode znanstvenega dela so vrsto let zamegljevale grozljiv problem. Za verodostojno obravnavo tveganj HD je bilo torej potrebno postaviti popolnoma nov eksperimentalni protokol, izvesti revolucionarni znanstveni »salto mortale«, ki temelji na izdelavi verjetnostnih (probabilistic) modelov. Torej, adijo tolikokrat zlorabljeni determinizem! Kemično kastriran mačo Tarča delovanja HD je nevroendokrini sistem, natančneje biološki informacijski splet, ki regulira najvitalnejše procese razvoja in življenja organizmov. Vsak organizem poseduje učinkovito celularno »telefonijo«, na stotine vrst specializiranih celičnih receptorjev, ki nenehno sprejemajo številna hormonska sporočila iz hipotalamusa, preko hipofize do žlez z notranjim izločanjem (endokrine žleze). Princip negativne povratne zveze (negative feedback), ki deluje v nevroendokrinem spletu pa zahteva tudi odgovor receptorskih celic na prejeto sporočilo. Celoten sistem deluje po principu ključa in ključavnice in ker so molekule hormonov bistveno manjše delujejo kot »ključi« (»ključavnice« so seveda receptorske celice). HD prevarajo receptorje, ki jih napačno prepoznajo kot hormonska sporočila in delujejo na dva načina, kot mimetiki ali kot blokatorji. V prvem primeru delujejo pospeševalno, v drugem pa zavirajoče na določene biološke funkcije organizma. Tako npr. DDT deluje kot klasičen estrogenomimetik (povečuje estrogeni »ženski« učinek), njegov razgradnji produkt DDE pa kot androgeni blokator (znižuje nivo testosterona). Poplava »ženskega« v moškem je torej združena še z znižanjem že tako bornega preostanka hormonske »moškosti«. Dogaja se torej podvojeni kemični udar po moški populaciji. Sodobni mačo se nam torej kar naenkrat prikaže le še kot privid nekdanje prvinske moškosti. Svojo biološko funkcijo in družbeno (tako propagirano mačistično) vlogo si lahko pokrpa in rešuje le še z izdatnimi injekcijami testosterona. Kemikalije močnejše kot viagra Poglejmo si še nekaj drugih sintetičnih kemikalij, ki poleg zloglasnega DDT-ja delujejo kot hormonski disruptorji. Večina njih je tudi t.i. POPs (Persistant Organic Chemicals), torej snovi, ki so izjemno obstojne v okolju. Znana je lista 12 najnevarnejših POPs, ducat umazanih (dirty dozen), ki obsega sledeče kemikalije: pesticide (aldrin, klordan, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, mirex, toxafen), industrijske kemikalije (heksaklorbenzen, PCB) in stranske produkte (dioksini, furani). Mednje torej spadajo dioksini (skupina 75 strupov) in PCB-ji (skupina 209 spojin). Dioksini nastajajo kot stranski produkt, kemična smet, pri številnih procesih v kemični industriji (predvsem pri proizvodnji pesticidov, npr. v herbicidu 2,4D ga je kar 0,2%), v papirni industriji, pri gorenju fosilnih goriv in pri sežiganju odpadkov iz plastičnih mas (problematika manj varnih cenenih sežigalnic in domačega sežiganja plastike). PCB- ji pa so pričeli svojo komercialno pot v elektrotehniki kot negorljiva hladilna tekočina v transformatorjih in kondenzatorjih, sledila pa je njihova množična uporaba kot sestavin maziv, hidravličnih tekočin, polirnih past, premazov za les, barvil in črnil. Zadnjo množično uporabo so doživeli v letih 1957 do 1971, ko so bili PCB-ji sestavina samokopirnega papirja, nadomestka nadležnega karbon papirja, ki je pregovorno urejenim tajnicam venomer packal lepo negovane prste. Za lepše roke so prejele smrtonosen strup! Tretja velika zvezda svetovne disruptorske polucije je že omenjeni DDT, pri nas znameniti pantakan, ki smo ga v Sloveniji v »borbi proti razrednemu sovražniku« koloradskemu hrošču v treh desetletjih po drugi svetovni vojni potrosili na stotine ton..Hrošč je kemično vojno preživel in postal popolnoma odporen, mi pa nosimo zdravstvene posledice brezglave kemične vojne še dandanes. Za vse tri skupine strupov, torej za PCB-je, dioksine in DDT je značilna njihova velika obstojnost, visoka stopnja časovne akumulacije v maščobnih tkivih in prav neverjetna sposobnost biomagnifikacije skozi prehranjevalne splete življenja. Meritve so pokazale, da v prehranjevalni verigi: voda-fitoplankton-zooplankton-nižji raki-male ribe-velike ribe-mesojedi (človek) stopnja biomagnifikacije doseže tudi več desetmilijonkratne vrednosti. Povedano drugače, če vse meritve strupov v vodi ali prsti pokažejo »še dopustne koncentracije« oz. »varne doze«, pa nam meritve v živih organizmih (ki se seveda ne izvajajo) govore neko drugo, dovolj zastrašujočo resnico. Strupi se nahajajo v organizmih in se z njimi širijo skozi biosfero v prostoru in času. Zaradi teh lastnosti se lahko pojavijo kjerkoli in kadarkoli in to v kakršnihkoli koncentracijah. Spomnimo se le uvoženih »dioksinskih« piščancev, katerim so v krmo za boljši apetit belgijski rejci dodajali odpadna strojna olja, z dioksini seveda. Kemični udar z HD lahko moški doživimo kjerkoli in kadarkoli in ko strupi enkrat udarijo, takrat nam ne more pomagati niti viagra. Danes je stroka prepoznala vsaj 51 različnih sintetičnih kemikalij, ki delujejo kot HD. No, da ne boste mislili, da smo s prepovedjo uporabe DDT-ja in PCB-ja tudi izločili te kemikalije iz okolja. Poleg tega, da bodo še vrsto desetletij prisotni v živih organizmih in v okolju, pa naj dodam, da imamo danes v Sloveniji v prosti prodaji in neomejeni uporabi 5 pesticidov, ki so prepoznani kot HD prve skupine, torej najbolj nevarni po klasifikaciji EU. Že 26.10. 2000 je namreč EU parlament sprejel resolucijo o snoveh, ki škodujejo hormonskemu sistemu ljudi in narave, ter potrdil listo HD osumljenih 553 sintetičnih kemikalij. EU parlament apelira na uporabo previdnostnega načela in odgovornost politike! Na listi je med 66 najbolj nevarnimi iz prve skupine tudi 5 »naših« pesticidov. To so fungicidi: tiram, cineb in vinklozolin ter herbicidi: linuron in alaklor. Prevladal je kratkoročni privatni interes, ki je kot ponavadi tudi kratke pameti, kajti ob koncu bomo žrtve in bolniki vsi, tudi otroci tistih, ki »strokovno utemeljeno« še danes trdijo, da gre za popolnoma nenevarne snovi (v kolikor se držimo navodil uporabe). Kako poteka kemična kastracija moških Pionirsko delo Nielsa Skakkebaeka, Mikea Gilbertsona in biologinje Theo Colborn je hitro pritegnilo raziskovalce. V desetletju garaškega dela, polnega tipanja v neznano, so sestavili grobo sliko delovanja HD pri živalih in človeku. Približajmo si jo na primeru delovanja HD pri moškem spolu, z razlago, kako HD posredno sprožajo kongenitalne malformacije (neonatalne deformacije) in rakava obolenja. Neposreden način (genotoksično in mutageno delovanje) je že dolgo znan in pri njem velja načelo, da za genotoksične in mutagene snovi ni varnih doz, kajti že ena sama molekula toksina lahko sproži ireverzibilne poškodbe DNA. To dejstvo pa na žalost še danes ni splošno uveljavljeno v previdnostnem načelu. Moški spol je izpostavljen HD preko matere v fetalnem obdobju in v času do prenehanja dojenja, kasneje pa direktno iz okolja. V razvoju fetusa je ključnega pomena pojav in nemoten razvoj Sertolijevih celic v gonadah plodu, ki imajo centralno vlogo pri razvoju testisov in kasnejši maskulanizaciji. Pri tem je bistvenega pomena porast števila Sertolijevih celic, ki ga regulira gonadotropni hormon hipofize – FSH. Drugi gonadotropni hormon hipofize - LH pa sproža razvoj Leydigovih celic, ki sintetizirajo testosteron, moški spolni hormon, nosilec maskulanizacije. Maskulanizacija poteka v ožjem časovnem okvirju kot predhodno množenje Sertolijevih celic. Seveda se vsa hormonska sporočila skozi hierarhijo hipotalamus-hipofiza-ščitnica-testisi opremljena z negativno povratno zvezo (negative feedback), ki jo predstavlja inhibin testisov. Okoljski xenoestrogeni motijo tako hormonska sporočila, kakor tudi hormonske feedbacke, zato njihov vdor skozi t.i. »ozka časovna razvojna okna« povzroča nepovratne poškodbe pri razvoju zarodka in pri ekspresiji same maskulanizacije. Inhibicija negativne povratne zveze pa ima za posledico nenehno se ponavljajoča hormonska sporočila hipofize (FSH, LH), ki vodijo v kompenzatorno hipertrofijo testisov in pot v rakavo obolenje testisov je odprta. Že najmanjše količine xenoestrogenov pa z znižanjem števila Sertolijevih celic dolgoročno povzročajo oligospermijo (sterilnost), z znižanjem števila Leydigovih celic pa znižano produkcijo testosterona. Če vemo, da je v zadnjih 50 letih število spermijev moške populacije upadlo za 50%, potem lahko predpostavimo, da je za polovico znižan tudi nivo testosterona. Če oligospermija, pomeni pravi knock-out biološke reproduktivne funkcije človeške vrste, pa prinaša padec testosterona v moški populaciji dramatične posledice za sodobno civilizacijo. V centru kemičnega udara se je znašel moški in družbena ekspresija njegovega libida. Učinek na še nerojene Hormonski disruptorji imajo grozljivo lastnost in to je njihov transgeneracijski učinek, ki se pokaže šele pri potomcih. Kontaminirane nosečnice, ki sicer nimajo zaznavnih zdravstvenih težav, lahko strup prenesejo na še nerojenega otroka, ki ga nosijo, ali pa s svojim mlekom zastrupe svojega dojenčka. Spoznali smo, da že izjemno nizke koncentracije HD delujejo skozi t.i. razvojna časovna okna plodu. Učinki so dolgoročni in ireverzibilni. Posledice se lahko pokažejo neonatalno kot kongenitalne malformacije. Med dečki so najpogostejše: motnje v spuščanju testisov ali izguba enega testisa (cryptorchidism), obliki hermafroditizma, kot so ohranjeni Mullerjevi vodi in hypospadia (na spodnji strani kot vulva razklan penis) in zmanjšanje moškosti z malimi penisi in modi. Na zahodu se je zato za xenoestrogene snovi uveljavil izraz »gender bender« kemikalije (tiste, ki izkrivljajo spol). Navedli smo že posledice na spolno zrele moške, kot sta sterilnost zaradi oligospermije in 50% padec titra testosterona. Tako dobimo zaokroženo populacijsko sliko estrogene poplave in blokade androgenih potencialov moškega spola. Skratka, končna posledica je feminizacija moških oz. njihova postopna eunuhoidizacija (kastriranje). Če sodobna medicina še nekako uspe pokrpati naraščajoče kongenitalne malformacije in oligospermijo reševati z umetno oploditvijo pa tega ne zmore več popraviti pri padcu testosterona. Tu smo problem pometali pod preprogo več desetletij, predolgo, nepopravljiva škoda je že storjena in usoden dolgoročen v vpliv na prihodnost civilizacije je dokončno vgrajen. Človeštvo je zapravilo dobršen del prihodnosti, ki se še začela ni. S xenoestrogeni nam je bila ukradena prihodnost. Dekadenca tokratne civilizacije ima kemično podlago V sodobni »moškem« polu družbe vse bolj prevladuje brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost in nemotiviranost za karkoli, krotka pridnost in nekritična ubogljivost, vsa manj je zdrave agresivnosti in aktivnega zanimanja za ženski spol, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in tudi v svojem fizičnem izgledu (sekundarni spolni znaki). Po drugi strani pa se dozdeva, da ženske vse bolj »vdirajo« v vse pore družbenega življenja, da so vse bolj emancipirane in vse bolj agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje. Če sedaj komplementiramo oba pola, se nam nenadoma pokaže neka druga resnica, žensko napredovanje na vseh področjih družbenih aktivnosti je le kompenzacija množičnega umika moških na celi fronti. Torej je nekaj narobe s sodobnim moškim, torej ženske vstopajo le v že izpraznjeni družbeni prostor. Odgovor je pri roki in izjemno verodostojen in celo empirično dokazljiv, tisto, kar manjka sodobnim mladim moškim je testosteron, spolni hormon, ki moškega v popolnosti družbeno definira. Količina testosterona definira presežek libida, ki gre v kulturno in civilizacijsko reprodukcijo, ki da vzgon mentalni energiji in ustvarjalnosti, novim idejam in odgovornemu delu, Toda količina testosterona sodobnega moškega je padla za 50% in danes imamo anomijo, razpad vrednot in dezintegracijo družbe, razrvanost medčloveških odnosov, namesto reševanja problemov njihovo pometanje pod preprogo, popolno resignacijo in vulgarno ritualizacijo, amoralnost poslovnežev in neprincipielnost politikov, brezglavo potrošništvo in uničevanje okolja, brezciljni hedonizem in pomanjkanje solidarnosti. Večina tradicionalnih moških »vrednot« je v razsulu. Sesuvanje testosteronske potence zaradi xenoestrogenov? Sijajna analiza »O kvaliteti življenja« (Revija 2000/ št.148-150/2002) izpod peresa Boštjana M. Zupančiča nas vodi skozi zadnja desetletja in nam odpira vpogled v usodni vpliv xenoestrogenov na sodobno civilizacijo. Tu ni kaj dodati, lahko se le zgrozimo! V njegovem jasnem sporočilu spoznamo, da xenoestrogeni ne povzročajo le individualnih zdravstvenih težav posameznikov, pač pa nas potiskajo naravnost v usodno brezno golega preživetja, naše civilizacije in človeka kot biološke vrste. Pravzaprav je paradoks, da smo med vsemi problemi sodobnega sveta najgloblje pod preprogo pomedli prav najhujšega. Zakaj se takojšnje preventive nismo lotili, ko je bil še čas in zakaj se je ne lotimo niti danes, ko nam časa že zmanjkuje? Morda pa je za politike vznemirjena javnost večje zlo, kot zastrupljeni državljani? Jasno pa je, da potrebe po naslednjem referendumu o umetni oploditvi (katerihkoli) žensk in o bankah sperme enostavno ne bo več, ker bo to kaj kmalu politična zahteva številnih neplodnih državljanov, ker bo to enostavno nujnost. Kaj storiti? 1. Takojšnja prepoved uporabe vseh snovi, ki so osumljene na HD z uporabo previdnostnega načela, ki nam ga tako priporoča EU 2. Izobraževanje in ozaveščanje rodnih žensk in nosečnic z možnostjo »kemične karantene« vsaj v času nosečnosti (varna prehrana in zdrava voda) 3. Takojšnje zaprtje vseh kontaminiranih vodnjakov in prepoved mešanje zdrave pitne vode s kontaminirano, kajti za HD ni varnih doz 4. Neodvisen nadzor prehrane in pitne vode glede prisotnosti HD 5. Pravni red s popolno prevlado javnega interesa pred privatnim 6. Kazenski zakonik z določili, ki obravnavajo zastrupljanje prebivalstva kot zločin 7. Odstraniti vse vire HD in sanacija divjih deponij s pesticidi, ki imajo značaj HD (problem PCB-ja v Krupi, transformatorji, stikala in sklopke s PCB hladilnimi tekočinami, prepoved domačega sežiganja plastike zaradi emisij dioksinov, nadzor nad količinami HD v živih organizmih, program sanacije vodnih virov, itd.) Da je problem skrajno resen potrjuje tudi t.i. Praška deklaracija podpisana junija 2005. V njej stotnija vodilnih svetovnih raziskovalcev apelira na politiko, stroko in javnost, da se mora problem HD pričeti reševati takoj. Anton Komat, svobodni raziskovalec In še: Avtor: gzibret Tole sem napisal ene tri leta nazaj. Sem probal objaviti v Delu (najprej v Sobotni prilogi, pol pa še v Znanosti), ampak se je uredništvo kar malo potuhnilo, metalo članek sem in tja (od Priloge do Znanosti in nazaj) jaz pa tudi nisem preveč "težil" ker vem, da je tema občutljiva. Sem se pa odločil, da tole objavim tukaj. Zakaj pa ne.... Sej ste sami "zeleni" kle Pa da ne bo tisto tipkanje (čisto) brezveze. Zakaj so pesticidi škodljivi? Uvod Ljudje s(m)o dandanes čisto izgubili zdrav razum! Po tleh trosimo zelo strupene kemikalije, hkrati pa govorimo o zdravem okolju, sonaravnem kmetijstvu in čisti vodi. Tako postavljamo na kocko naše zdravje, potomstvo, usodo in prihodnost. Vse to zaradi nekaj črvivih jabolk, zaradi nekaj mahu, ki raste na vrtu, zaradi polžev, ki so nam požrli zunanji list solate... in ne nazadnje, zaradi posledic naših dejanj iz preteklosti. Pesticide ali fitofarmacevtska sredstva, to so sredstva za uničevanje škodljivcev, dandanes imenujemo koristni domači prijatelj, ki reši veliko problemov. Ta predstava, ki jo je vsilila kemična industrija, ni samo popolnoma zgrešena, ampak ima tudi nevarne posledice. Pesticide dandanes najdemo povsod: v sredstvih za zaščito lesa, za boj proti moljem, v hrani in vodi, v pingvinih iz antarktike, v ribah iz gorskih potokov, v globokih vrtinah za vodo, v človeških tkivih, v materinem mleku... Skratka, v 70 letih uporabe so se zalezli v vsak košček našega planeta in pri tem povzročajo nepopravljivo škodo. Slovenija pri tem ni nikakršna izjema. Po mojem mnenju bi predstavo: "Pesticid- koristni domači prijatelj" morali zamenjati s čim drugim. Npr. predstava, da so pesticidi krvoločen stvor iz dna pekla, ki ubija počasi, a zanesljivo, bi bila precej bližje resnici. Zakaj tako mislim, bom razložil v nadaljnem besedilu. Opisal bom tudi ceno, ki jo zaradi trosenja strupov po vrtovih, travnikih in njivah plačujemo vsi. Pri tem pa se tega niti ne zavedamo! 1. Pesticidi so škodljivi, ker se v naravi spreminjajo v druge snovi in ne moremo napovedati njihovih učinkov. Celotno življenje (biosfera) je sestavljeno iz organskih molekul. Te snovi sestavljajo povezani ogljikovi atomi, ki se združujejo v verige ali obroče. Vsak ogljikov atom je vezan s štirimi vezmi, na katere se pritrdijo razne skupine: ogljik, vodik, kisik, sulfatni, fosfatni ali nitratni ion... Na takšen način dobimo na milijone različnih kombinacij teh atomov in mnogo od njih opravlja življenjske funkcije v organizmu. Pesticidi delujejo tako, da takšne funkcije blokirajo. Načinov je več. Določeni pesticidi, kot so olja, zamašijo dihalne cevke žuželke in jo tako zadušijo. Druge kemikalije onemogočajo encime, potrebne za celično dihanje. Tretje blokirajo sintezo proteinov, procese fotosinteze, hormonsko delovanje, prenos živčnih impulzov itd. Pri tem kemična industrija za dosego teh ciljev ne pozna omejitev. Zelo uporabna snov je klor, ki se veže direktno na ogljikov atom. Takšna vez je zelo stabilna, poleg tega pa je ne najdemo v nobenem živem organizmu. Podobno deluje tudi cianidna ali fosfatna skupina, benzojska skupina (aromatski ogljikovodiki), bromidni in fluoridni ion, težke kovine (cink, baker, aluminij, kositer...), derivati karbamidne skupine (CH3-NH-COO-x)... Za domačo nalogo poglejte etiketo vašega najljubšega pesticida in preštejte, kolikokrat se na njej pojavi beseda -klor-, -brom-, -ciano-, -benz-. In prav v tem grmu tiči zajec. Narava ne pozna mehanizma, kako raztrgati nekatere eksotične kemijske vezi, ki jih je ustvarila industrija fitofarmacevtskih pripravkov (npr.vez ogljik-klor: kar spomnimo se, kako je biološko razgradljiv polivinilklorid), pozna pa zelo učinkovite mehanizme, kako razgraditi vez ogljik-ogljik, ogljik-žveplo ali ogljik-dušik. Bakterije v tleh pesticide razgradijo v bolj osnovne gradnike. Ti se lahko spirajo v podtalnico, ali pa jih uporabijo rastline, iz katerih gradijo nove molekule, potrebne za rast. Pri tem pa uporabljajo prav tiste osnovne gradnike (aminokisline, maščobne kisline...), na katere so vezane eksotične kemijske skupine. Če se encim, ki ga je proizvedla celica le malo spremeni, je takšna snov v večini primerov biološko neaktivna in hkrati ne izvršuje funkcije, za katero je zgrajena. In to samo zaradi majhne spremembe v njeni sestavi. Takšni encimi pa naredijo veliko škode kot koristi, saj zaradi npr. klora ne morejo več opravljati svoje prvotne funkcije. In prav to se v naravi dogaja. Določen insekticid sicer umori žuželko, toplokrvnim živalim pa (relativno) ne škoduje. Kaj pa produkti razpada insekticida? Ironija je ta, da posledic sploh ne moremo napovedati, ker nikoli ne vemo, kam se bo vgradil razpadni produkt in kakšno škodo bo povzročil. Podobni smo šoferju, ki vozi z veliko hitrostjo v nepregleden ovinek. Pri pesticidih je problem, ker ne vemo, kaj je za ovinkom. Malo verjetno je, da bomo naleteli na avtocesto. Bolj verjetno je, da je za ovinkom prepad. In ko bomo to spoznali, bo za zaviranje že zdavnaj prepozno. "Prepad" pa pomeni draženje, alergija, rak, kožne spremembe, mutacije, pomankljivosti v telesnem in duševnem razvoju otroka, poškodbe notranjih organov, motnje v delovanju imunskega sistema, poškodbe hormonskega ravnovesja, poškodbe živčnega sistema (depresije, shizofrenija, nevrotičnost, občutek nenehne utrujenosti, agresija, motnje v koncentraciji)... Nekaj besed o varni dozi. Zamislimo si lovca z nabito lovsko puško. Skupaj z njim se postavimo na velik raven travnik brez dreves ali hiš. Lovcu zavežemo oči in mu rečemo, naj se desetkrat zavrti okoli lastne osi. Med tem se mi umaknemo na razdaljo npr. 50 ali 100 metrov. Prosimo lovca, naj ustreli približno vodoravno. Sedaj pa vas vprašam, kolikokrat lahko ponovimo vajo, da brez skrbi rečemo, da je za nas varno? Varne doza pesticidov NI. Obstajajo samo bolj ali manj nevarne doze. Ker je napovedovanje točnih učinkov pesticidov nemogoče, se za merjenje škode uporablja ekvivalentna doza, ki nam pove, kakšen učinek doseže nek pesticid glede na določeno dozo radioaktivnega sevanja. Zakaj radioaktivno sevanje? Zato, ker so njegovi učinki dokaj dobro raziskani, pesticidi pa imajo v končni fazi zelo podobne efekt (povzročena škoda se kopiči, pri akutni zastrupitvi so simptomi skoraj identični radiacijski bolezni). Torej pesticidi delujejo radiomimetično. Ekvivalent mutagenosti (poškodbe na dednam materialu) 6,3 tone pesticidov ustreza eni jedrski bombi, ki je padla na Hirošimo. V Sloveniji s(m)o leta 2002 porabili 1472 ton pesticidov, kar ustreza enakemu razdejanju na dednem materialu pri vseh organizmih, kot ga povzroči 234 jedrskih bomb. Ob tem pa zganjamo strašen halo zaradi radioaktivnih odpadkov. Še en termin bi rad razložil na tem mestu. To je razpolovna doba. Pesticidi se razgrajujejo na več načinov: zaradi delovanja svetlobe (fotodekompozicija), kot kemična preobrazba (transformacija) ali kot biološka razgradnja (mikrobna degradacija). Razpolovna doba pove, v kakšnem času se razgradi 1/2 pesticidov v tleh, vodi ali na poljščinah. Najkrajša razpolovna doba pesticida je na zraku, ki znaša med 1 in 60 dnevi (pazi: v tem času se uniči 1/2 pesticida, kar pomeni, da ga 1/2 še ostane; tako kot radioaktiven material nikoli ne neha sevati, se tudi pesticid nikoli ne uniči popolnoma, niti v nekaj mesecih!). Povsem drugačna zgodba pa je v tleh, saj so tam razpolovne dobe precej daljše in se merijo v letih! Pesticid, ki smo ga raztrosili danes, bo v zemlji prisoten še desetletja in še desetletja bo onesnaževal podtalnico. 2. Pesticidi so škodljivi, ker prehajajo skozi prehrambeno verigo in se skozi njo kopičijo. Mišljenje, da ko smo s pesticidom poškropili polje, smo z njim za večno poravnali račune ter ga ne bomo nikoli več videli, je utopija. Kot sem napisal pod točko 1, se komplicirane molekule pesticida razgradijo s pomočjo kemičnih, bio- in fotokemičnih procesov v enostavnejše gradnike. Ti gradniki, ker so kemijsko zelo podobni naravnim, pa s pomočjo prehranske verige potujejo od žrtve do plenilca. Stvar je še hujša, kot se zdi! Koncentracija razpadnih produktov pesticidov se skozi prehransko verigo povečuje. Višje, kot je organizem v tej verigi, bolj je ogrožen. g/kg (milijardinka dela,Za primer naj navedem koncentracije strupov v desetmilijoninka procenta, »part per billion«) za različne prehranske verige. Vsak nadaljni organizem v tej verigi se prehranjuje s predhodnim. Strup: DDT in PCB (insekticida) voda - rastlinski plankton - živalski plankton - rakci - polenovka - človek 1 - 700 - 2000 - 100.000 - 200.000 - ? Strup: aldrin (insekticid) prst - deževniki - krastača - kača 80 - 560 - 2310 - 10500 Strup: DDT in PCB voda - klapavica (školjka) - človek 1 - 690.000 - ? Sedaj pa naj opišem še rezultate raziskav prisotnosti pesticidov v mleku doječih mater v Jugoslaviji v letu 1981. Povprečna koncentracija DDT je bila 11500 ppb. To je več kot desetkratna maksimalna dopustna doza za ostanke pesticidov v hrani. Pot pesticida je potekala takole: prst-trava-krava-mleko (sir, skuta)-človek-mleko ali pa prs-voda-člove-mleko! Pri vsakem prehodu se koncentracija pesticida podeseteri. Dokazano je, da se strupi skozi prehransko verigo kopičijo. Dejstvo je tudi, da je človek na vrhu prehranske verige. Tako dobi(mo) svojo porcijo strupov, ki jih je poprej raztrosil po njivah, na krožniku in v kozarcu, v končni fazi pa tudi v našem potomstvu. Rek, da štorklja (ki je tudi na vrhu prehranjevalne verige) nosi otroke, morda le ni iz trte izvit. 3. Pesticidi so škodljivi, ker se pri delovanju več pesticidov hkrati učinki močno povečajo. Naj naštejem nekaj dokazanih sinergičnih učinkov (slednje navajam dobesedno iz knjige Antona Komata: »Pesticidi, ubijalci življenja«). »V laboratorijskih razmerah praviloma proučujejo delovanje ene same snovi na organizem. Nemogoče pa je napovedati učinek kombinacij več pesticidov na ljudeh, ker je število dostopnih kemikalij enostavno preveliko. Vendar pa je znano, da lahko kombinacija dveh relativno nenevarnih snovi povzroči uničujoč učinek. Temu pojavu pravimo sinergija. Največkrat takšna součinkovanja spoznamo šele ob hudih zdravstvenih težavah večjega števila ljudi. • Malation sam zase sodi med manj nevarne pesticide, skupaj še z drugim organofosfatnim insekticidom pa je stokrat bolj strupen od posamečne doze enega ali drugega. • Toksični učinek insekticidov iz skupine piretrinov se za desetkrat poveča ob prisotnosti enake količine piperonil butoksida, snovi, ki je sama zase precej šibak insekticid. • Posamezniki, ki so se hranili s fermentiranim sirom, bogatim s tiraminom in hkrati jemali sredstvo proti depresiji, imenovano tranilcipromin, so dobili hude poškodbe možganskega ožilja.« Previdnostni pricip (ang. percautinary principle) pravi, da moramo pri uporabi določene aplikacije biti skrajno previdni, če v zadostni meri ne poznamo posledic uporabe te aplikacije. Ker je različnih pesticidov na desettisoče, je s poskusi nemogoče spoznati posledice uporabe vseh kombinacij teh snovi. Ali pri uporabi pesticidov upoštevamo previdnostni princip? 4. Pesticidi so škodljivi, ker rušijo naravno ravnotežje med vrstami. V prejšnjem poglavju smo spoznali, da je pesticid zelo škodljiv za določeno vrsto ali družino vrst, manj pa za ostale organizme. Vendar pa se ostanki pesticidov skozi prehransko verigo kopičijo in tako posredno prizadanejo mnoge plenilske vrste. Torej prav tiste, ki v neonesnaženem okolju skrbijo za to, da se škodljivci ne razmnožijo preveč. Vez plen-plenilec je negativna povratna zveza, kar pomeni, da en člen drži na vajetih drug člen. Če se v nekem obdobju razmnoži plen, ima plenilec obilico hrane in se tudi on hitro razmnoži (čeprav malo kasneje, kot plen). Številčnejši plenilci kaj kmalu pojedo (skoraj) ves plen in jim zmanjka hrane. To pa omeji število plenilcev in plen ima spet prosto pot za razmnoževanje. Zgodba se ponavlja v nedogled. Takšen odnos si lahko ponazorimo z navadno pečico za peko (zgodba iz Lowelockove knjige »Gaia- nov pogled na življenje na Zemlji«). Sestavljena je iz izoliranega ohišja, električnega grelca, dovoda elektrike in termostata. Ko pečico vklopimo, termostat dovaja grelcu električno energijo in temperatura znotraj pečice se začne dvigati. Ko ta doseže nastavljeno vrednost, termostat isklopi dovod elektrike, vendar pa se zaradi vročega grelca temperatura še nekaj časa dviguje, dokler se grelec ne ohladi dovolj. Temperatura je takrat malo višja od nastavljene. Zaradi uhajanja toplote iz sistema se začne pečica hladiti. Termostat vklopi dovod elektrike v grelec, ko temperatura pade pod nastavljeno vrednost. Vendar se pečica ne začne hipoma greti, ker je potreben določen čas, da električni grelec zažari in začne zopet ogrevati pečico. Tako temperatura niha gor in dol od zaželjene, nikoli pa je ne doseže za dalj časa. Tudi to je negativna povrazna zanka. Tako deluje narava. Odnos plen in plenilec si lahko zelo dobro ponazorimo z delovanjem pečice. Pri tem je dovod elektrike plen, termostat pa plenilec, ki drži plen "na vajetih". Kaj se zgodi, če s pesticidi uničimo plen (vendar nikoli plena ne iztrebimo popolnoma, niti še s tako intenzivnim škropljenjem). Nezavedno zaradi pojava biomagnifikacije (opisano v poglavju 2) in stradeža uničimo vso populacijo plenilcev. To je podobno, če bi pečici s kladivom uničili termostat. Elektrika bi do grelca še vedno prihajala, vendar bi izgubila vso regulacijo. Pečica bi se grela, dokler nebi prišlo do katastrofe. V našem primeru vlogo plenilca, ki smo ga uspešno iztrebili, zamenja pesticid, ker nekdo ali nekaj pač mora škodljivce držati na vajetih, da se ne razmnožijo preveč. Posledica tega je, da moramo strupe trostiti v okolje leto za letom, če nočemo, da nam škodljivci požrejo pridelek, ker enostavno ni nikogar, ki bi le-te požrl. Vlogo sovražnika prevzame strup, ki pa na žalost ni strupen le za škodljivca, ampak za vse žive organizme, čeprav ne za vse enako. Vedno več škodljivcev zaradi uporabe pesticidov postaja podobnih koloradskemu hrošču, ki nima plenilca. Takšna zalega se lahko razmnožuje brez ovir. Kar vprašajmo se, koliko plenilskih organizmov smo že uspeli iztrebiti na marsikaterem območju Slovenije. Vešče (določene vrste), dnevni metulji, pikapolonice, krti, potočni raki, bogomoljke, ptice pevke, detlji in žolne, mravlje, žabe in kačji pastirji, voluharji in krti so le nekateri izmed mnogih. Verjetno jih je še več, vendar biologija ni moje področje. Najbrž pri vseh ni vzrok pesticid, ampak uničenje življenjskega okolja, a vendarle ne pri vseh vrstah. Zakaj v sadovnjaku, ki je poln listnih uši, ne najdemo niti ene pikapolonice (uši so hrana pikapolonicam)? Zakaj na travniku, kjer je v zemlji vse polno ličink in bub, ne najdemo krtov? 5. Uporaba pesticidovje nevarna, ker med uporabo in posledico preteče veliko časa in zato ne vidimo vzročne povezave. Pri uporabi pesticidov se bo pokazala naša zdrava pamet, zmožnost nepristranskega opazovanja sveta okoli sebe in naša modrost. Večina podatkov o strupenosti se nanaša le na akutno izpostavljenost (npr. zaužijemo stekleničko pesticida), ne pa na kronično izpostavljenost (npr. majhne doze na daljše časovno obdobje). Prvi problem je pretakanje podtalnice. Hitrost slednje se meri v metrih na mesec. Podtalnica lahko porabi nekaj let, preden preteče določeno razdaljo. In spet bodo zagovorniki škropiv rekli: "Že 10 let škropim, pa nikoli ni bilo pesticidov v vodi. To ne more biti vzrok." Pri tem pa se ne zavejo, da se je taisti pesticid, ki ga je lastnik jablane na hribu poškropil leta 1990, pojavil 10 kilometrov nižje v izviru, kjer nekdo drug napaja živino, šele leta 2000. Naslednji problem je problem prilagoditve škodljivcev novemu strupenemu okolju. Ta pojav imenujemo rezistenca. Vzrok temu je sledeč: pesticid ubije najmanj odporne organizme, najbolj odporni pa preživijo in naslednje leto zaredijo nov zarod malo bolj odpornih organizmov. To se dogaja leta in leta. In na koncu se škodljivci razmnožijo kljub temu, da intenzivno škropimo. Ali lahko spoznamo takšen konkreten pojav, ki se v domačem okolju postopoma izoblikuje v obdobju nekaj desetletij? Zelo težko! Ker se škodljivci prilagodijo strupu, potrebujemo vedno nove in močnejše pripravke. V mislih moramo imeti to, da so škodljivci bolj prilagodljivi od ljudi. Od leta 1900 sta odrasla le dva človekova rodova. V enakem obdobju je vinska mušica doživela toliko rodov, kolikor jih je človeštvo od leta 60.000 pred našim štetjem oziroma od časa splošne razširjenosti neandertalca do danes. Evolucijsko prednost imajo žuželke in vedno večje doze in novi strupi ne vodijo v propad žuželk, ampak v propad ljudi (iz knjige »Pesticidi, ubijalci življenja«)! Problem vidimo tudi, če pogledamo bolezen sodobnega časa - rak. Časovna zveza med vzrokom in posledico je lahko tudi več 10 let. Sedaj pa vas vprašam: "Ali veste, kaj ste počeli pred 10 leti? Katera škropiva pa ste uporabljali takrat? Katerim snovem ste bili izpostavljeni takrat? Koliko kave ste spili takrat? Kaj ste jedli takrat?" Pa saj problem sploh ni v tem, da se nebi približno spomnili. Problem tiči drugje, in sicer v kratkoročno naravnanem človekovem mišljenju tipa: "Že 10 let škropim, pa se meni, mojim otrokom in ženi ni še nič zgodilo!" Pri tem pa se ne zavedamo, da lahko že naslednji mesec zbolimo za leukemijo. In vzrok bo lahko tičal tam nekje v daljnem zamegljenem obdobju izpred 10 let. Znanstveni dokaz vzroka takšne bolezni je nemogoč, ker bi še s tako natančno raziskavo bilo nemogoče zajeti vse dejavnike tveganja (npr. dedna zasnova, življenjske navade, prehranske navade...), pa tudi zaradi vzrokov, opisanih v 1. poglavju. Tukaj znanost odpove, ostane nam le še modrost in zdrava pamet. Pa poglejmo še malo dlje v prihodnost, npr. 100 ali 200 let. Neko populacijo lahko uničimo na več načinov. Prvi je ta, da pobijemo vse osebke. To se zgodi (gledano na zgodovinski skali nekaj 100 let) praktično v trenutku, zato tega pojava ni težavno prepoznati. Naslednji način je, da populaciji odvzamemo vso hrano, pa naj se to zgodi hipno zaradi ekstremnih dogodkov (npr. padec velikega meteorita) ali pa postopoma zaradi spremebe klime. Vendar po mojem mnenju človeštvo vse naprej od iznajdbe poljedeljstva in živinoreje iz te strani ni ogroženo. Kar spomnimo se, v kakšnem ekstremnem okolju lahko živijo nomadska plemena Sahare in Sibirije. Zadnji način pa je težje prepoznaven. Če naredimo osebke neplodne ali pa povzročimo neko spremembo, zaradi katere se osebki ne morejo več dovolj hitro razmnoževati, povzročimo postopen propad populacije. To se lahko zgodi v nekaj generacijah, pri čemer je v vsakem naslednjem rodu potomstvo bolj genetsko deformirano in manj sposobno imeti nadaljne potomstvo. Pesticidi počenjajo prav to. Delajo poškodbe na dednem materialu (mutagenost). Večja je stopnja pojavljanja mutacij v okolju, manj je to okolje primerno za življenje bolj zapletenih organizmov, kot smo mi ljudje (Tom Fenchel (2003): Origin and early evolution of life). Naši otroci imajo zato zmanjšano zmožnost imeti lastne otroke. Ko bo zastrupljenost (mutagenost) okolja dosegla neko kritično vrednost, bo sledil postopen žalosten konec Slovencev. Kolikšna je ta kritična vrednost, vam po svojih najboljših močeh ne znam povedati. Povem pa vam lahko, da smo na to pot že veselo zakorakali, saj veliko avtorjev opozarja na nenehno zmanjševanje gibljivih spermijev v moškem semenu. Ne bodo nas uničili ne Amerikanci, ne Kitajci in ne muslimani, ampak se bomo mi sami! 6. Uporaba pesticidov je sporna tudi zaradi moralno-etičnih načel. V zgornjem besedilu sem opisal možne posledice uporabe škropiv na naravo in ljudi. Vendar obstajajo tudi drugi, sociološki in moralni vzroki, zakaj pesticidov NE uporabiti. Prvi vzrok izhaja iz univerzalnega naravnega zakona človeštva, da je človek izšel iz narave in da jo neobhodno potrebuje za svoj obstoj. Zanikanje tega zakona pa izhaja iz večtisočletne verske tradicije. Slednja zelo dobro definira odnos človek-človek, ki izhaja iz odnosa človek-bog. Niti besedice pa ne govori o odnosu človek-narava. Starodavni spisi, ki so temelj zahodni družbi povejo le to, da naj človek naravo podredi sebi v prid, ne glede na ceno, ki jo za slednje plačuje. Pri vsem tem se še vedno odraža večtisočletna človekova miselnost, da je on sam center vesolja, da se vse vrti okoli njega in da mora biti vse njemu v prid (antropocentrizem). Ne zavedamo pa se, da ko delujemo proti naravi, v bistvu delujemo proti sebi. Ne zavedamo se tudi, da več bitij, kot iztrebimo, bolj smo osamljeni na tej omejeni vesoljski ladiji, ki ji pravimo Zemlja. Starodavna ljudstva, kot so Indijanci, Eskimi ali Aborigini so svoje bogove videli v sami naravi. Verjeli so v boga sonca, boga vetra, boga vode (politeizem)... Vsaki živali, ki so jo uplenili zaradi lastnega obstoja, so se zahvalili za njeno daritev človeku v posebnih obredih in pesmih. In to zato, da nebi ujezili bogov. Le-ti pa so bivali v njihovi soseščini: v drevesu, v jami, v skali, v tjulnju... Razvili so intimen odnos do narave. Ko pa je človek ugotovil, da lahko naravo spreminja po svojih hotenjih, pa je bilo potrebno bogove "preseliti". Najlažje jih je bilo združiti v eno osebo (monoteizem) in jo odriniti tja daleč v nebesa, kjer nas ne moti. Vsak bo dobil po smrti tisto, kar si zasluži, vendar pa ne tekom svojega življenja. Človeštvo pa je slepo in neumno, saj vidi le kratkoročne posledice lastnih dejanj, to je jutri, čez en teden ali morda en mesec. Pa kljub temu privzemimo, da je krščanstvo edina in pravilna vera. Tudi na podlagi tega privzetka so razlogi uporabe pesticidov na majavih temeljih. S tem, ko zastrupljamo lastne sadovnjake, vrtove in vinograde, ne škodujemo le sebi, ampak tudi svojemu sosedu. S tem, ko raztrosimo npr. sredstvo za zatiranje polžev, bramorjev ali mahu po lastnem travniku, serviramo porcijo strupov tudi svojemu bližnjemu, pri kateremu se pesticid pojavi v podtalnici, ali pa ga tja raznesejo veter in živalce. Svojo porcijo dobijo tudi Zagrebčani, Beograjčani... Ne samo to, svojo porcijo dobi tudi naše potomstvo. Če se boste malo bolj poglobili v branje o pesticidih, boste našli tudi podatek o strupenosti pesticida. Imenuje se LD 50, kar je okrajšava za angleški besedi "lethal death 50%" ali slovensko "smrtna doza 50%" in nam pove, kolikšna doza pesticida na kilogram telesne teže pomori polovico osebkov. Povedano drugače, s tem podatkom lahko izračunate, koliko pesticida morate dodati v nedeljsko kosilo, da pomorite polovico vaše družine. Koristen podatek, ni kaj? Najzanimiveje pa bi bilo vedeti, koliko podgan, zajcev, morskih prašičkov in miši zastrupi farmaceutska industrija samo zato, da dobi nekoristen podatek. 7. Kaj so pesticidi prinesli svetu in Sloveniji? Pesticidi so svetu prinesli sledeče: - ostanke pesticidov najdemo na celem planetu: v pingvinih, v gorskih jezerih, v globokih vrtinah za vodo, v materinem mleku...; - številna izumrtja vrst, uničevanje in nestabilnost ekosistemov in posledično vedno večja nihanja števila škodljivcev; - razdejanje na genetskem materialu; - razvito industrijo fitofarmacevtskih izdelkov, ki je marsikje izšla iz vojaške industrije bojnih strupov in armado brezposelnih, če bi ta industrija propadla. Takšna industrija, ki proda določen pesticid, zaradi katerega vas boli glava, vam brez sramu proda tudi zdravilo proti glavobolu; - zgrešeno predstavo, da državna regulativa pošilja na trg izključno neškodljive kemikalije (primer: leta 2002 je preparat družbe Bayer »Gaucho« pomoril nekaj 100.000 čebeljih družin v Franciji); - razvito in netrajnostno kmetijstvo, saj lahko en kmet z uporabo kemikalij, težke mehanizacije in umetnih gnojil prehrani ogromno število ljudi. Za koliko časa? Trajnostna rešitev preskrbe s hrano ni v uporabi pesticidov in umetnih gnojil. Pesticidi so Sloveniji prinesli sledeče: - onesnaženje večine aluvialnih vodonosnikov, kjer pridobimo večino pitne vode v Sloveniji (Apaško, Prekmursko, Mursko, Dravsko, Kranjsko, Sorško, Ljubljansko in Ptujsko polje, dolina Bolske, Spodnja Savinjska dolina in dolina Kamniške Bistrice); - skoraj vsakoletne pogine rib in čebel; - sokrivdo za ogroženost ptic, ki so najboljši pokazatelj stanja okolja (bela štorklja, čebelar, netopir, velikega škurha, poljski škrjanec...); - 17. mesto po porabi pesticidov na hektar pridelovalne zemlje v svetu (za primerjavo: Italija je na 2. mestu -toliko o velikih količinah uvožene italijanske zelenjave in sadja, Hrvaška na 50. mestu, Madžarska na 54. mestu in Avstrija na 56. mestu; vir: www.nationmaster.com). 8. Kaj sedaj? A) Če vaš zaslužek ni odvisen od kmetijske pridelave, POD NOBENIM POGOJEM NE UPORABLJAJTE PESTICIDOV!
Če je vaš zaslužek odvisen od kmetijske pridelave: B.1) uporabljajte pesticid, kjer nikjer v navodilu, škatlici, vrečki ali steklenički ne najdete besede -klor-, -ciano-, -fenil-, -benz-. Tam, kjer pa najdete besedo -fluor- pa izredno pazite, saj je to nevaren živčni strup. B.2) poskusite s polovično dozo, kot piše na etiketi. Tako boste zadovoljni, saj boste vseeno poškropili njivo, hkrati pa boste razpolovili količino raztrosenih strupov v okolju. Zmanjšali boste tudi izdatke za fitofarmacevtska sredstva. Če se bo metoda izkazala za učinkovito (ne boste opazili večjega porasta škodljivcev), poiskusite s četrtinsko dozo. Če bo še to učinkovito, še zmanjšajte koncentracijo učinkovine v pršivu. Če nočete tvegati na celotnem letnem pridelku pa poiskusite na manjšem, testnem območju. B.3) Zavedajte se, da vnos pesticida v telo ne poteka samo skozi želodec, ampak tudi skozi pljuča in kožo. Uporabljajte plastične rokavice, kombinezone in zaščitne maske. Škropite ob brezveterju, saj boste le tako zagotovili, da pesticid ne bo prišel v vaše domove. Pod nobenim pogojem ne dovolite gibanja otrokom na poškropljenih površinah, niti čez mesec ali dva. Z napisom opozorite sokrajane, da se gibljejo po strupenem območju. B.4) Poiskusite z alternativnimi sredstvi za boj proti škodljivcem. Poglejte na internetne strani, ki se ukvarjajo s tem, predvsem pa priporočam ogled strani Kmetijsko gozdarskega zavod Maribor ali strani Zveze društev ekoloških kmetij, kjer imajo takšne izkušnje. C) Kaj lahko stori država in občina: C.1) Država lahko uvede zakon, da morajo pesticidom dodati grozno smrdljiva, grenka in obstojna sredstva s podobnimi kemičnimi lastnostmi. Problem tiči tudi v dejstvu, da so naša čutila nezmožna prepoznati nevarnost, kot so pesticidi, ki so strupeni že v veliko nižjih koncentracijah, kot jih lahko okusimo, vidimo ali zavohamo. S takšnim dodatkom bi to dosegli. Vemo pa, da kadar nam nekaj smrdi, tega ne jemo ali pijemo in predvsem hitro ukrepamo. C.2) Splošna prepoved uporabe pesticidov v državi ali občini. Slednji bi morali vsaj za kakšno desetletje nadomestiti izpad dohodka kmetov. Vendar bi na dolgi rok privarčevali zaradi zmanjšanih stroškov v zdravstvu (moje lastno mnenje). Ta zadnji način ni ravno najboljši, saj velja, da kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. Dosti bolje bi bilo široko osvestiti ljudi, kakšnim nevarnostim se izpostavljajo in tako zmanjšati uporabo pri proizvajalcu hrane, ne pa proizvodnjo pri proizvajalcu pesticida. Hkrati bi na takšen način dvignili povpraševanje po neškropljenih pridelkih, kar je osnova za razvito organsko kmetijstvo. 9. Nadaljno branje in uporabljena literatura Za konec naj navedem nekaj citatov: "Pesticide uvrščamo med okoljsko najbolj problematične snovne vnose, saj so njihovi za okolje in človeka škodljivi ostanki lahko v zraku, tleh in rastlinah še dolgo prisotni." Poročilo o razvoju 2002, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. "Dolgotrajna izpostava pesticidom lahko škodljivo učinkuje na živčne funkcije, povzroči raka, poškoduje razmnoževalno funkcijo, zavira rast in razvoj otroka ter povzroča okvare na novorojenčkih. Največ dokazov o kroničnih učinkih temelji na opazovanju odraslih delavcev, ki se poklicno ukvarjajo s celo paleto pesticidov, zato je zelo težko določiti specifično učinkovino, ki kvari zdravje." Natural Resources Defence Council of United States. "Učinki pesticidov na zdravje so odvisni od tipa pesticida. Nekateri organofosfati in karbamati poškodujejo živčevje. Drugi spet dražijo kožo in oči. Nekateri so rakotvorni, drugi pa prizadanejo hormonski sistem in žleze z notranjim izločanjem." U.S. Environmental Protection Agency.
Priporočeno branje
Priporočeno branje oziroma knjige, iz katerih sem tudi sam načrpal podatke, o katerih ste brali: • Rachel Carson: Nema pomlad, 1965 - prva avtorica, ki je opozorila na strupenost pesticidov, zelo poljudno napisano besedilo. • Anton Komat: Pesticidi, ubijalci življenja, 1995 - knjiga, ki sistematično obravnava učinke pesticidov na organizme.
Spletne strani
Spletne strani in banke podatkov o učinkovinah pesticidov ter o njihovi rabi: • http://ace.orst.edu/info/extoxnet/ EXtension TOXicology NETwork • http://www.epa.gov/opp00001/ U.S. Environmental Protection Agency • http://www.cdpr.ca.gov/ California Department of Pesticide Regulation • http://www.pw.ucr.edu/WQ_Homep.asp PesticideWise • http://www.ipm.ucdavis.edu/ Univerza v Kaliforniji • http://members.aol.com/rccouncil/ourpage/samples.htm#benefin osnovni vodič o pesticidih • http://www.kmetzav-mb.si/eko/eko.htm strani Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor • http://www.zveza-ekokmet.si/index.htm strani Zveze društev ekoloških kmetij • http://www.bf.uni-lj.si/ag/fito/ Fito-info, Biotehniška fakulteta • http://www.bf.uni-lj.si/ag/fito/akt/index.htm Priročnik o toksikoloških lastnostih pesticidov v Republiki Sloveniji • http://www.bf.uni-lj.si/ag/fito/sredstva/sredstva.htm katalog sredstev za varstvo rastlin, proizvajalci, uporaba, nevarnosti... • http://www.organic-europe.net/ Organic Europe