Eden temeljev trajnostnega razvja je doživljenska garancija. To pomeni, da nam proizvajalec garantira "večno" funkcionalnost izdelka. Kot protiutež potrošniški družbi, kjer proizvajalec teži k čimkrajši življenski dobi, je potrebno izpad prihodka, ki ga bodo imela podjetja zaradi spremembe potrošniških navad in filozofije trajnostnega razvoja, nadomestiti z "davkom" na trajnostni razvoj, kjer se mesečno zbira od vsakega gospodinjstva denar, ki se namenja razvoju izdelkov s čimdaljšo življensko dobo, z čimmmanjšo bruto porabo energije (enregija porabljena za izdelavo, delovanje in razgradnjo), čimmanjšim vplivom na okollje (visoka tehnologija), čimcenejši izdelek...

Tako bi imel vsak državljan popisane vse trajne izdelke in glede na popis bi se tovarnam namenjala tudi razvojna sredstva... Od šivanke do avtomobila....